Še malo pa te pospravim v spomin

Leto 2012 je bilo žalostno, veselo, uspešno, obupano, ampak predvsem sijajno. Toliko stvari se je zgodilo! Seveda bom to leto ohranila v lepem spominu. 2013 bo še boljše. Vem, da bo :).

 Fotografije sem posnela na mojem zadnjem sprehodu letos. Bil bi greh, če si ga ne bi privoščila.

Želim vam veliko zdravja, upanja, vztrajnosti in veselja v naslednjem letu. Srečno! :)

Zimska pravljica v Tamarju

Čisto na kratko: imele smo se fajn. Naša razredna predsednica in moja prijateljica je organizirala razredni pohod na Tamar. No, na koncu smo šle štiri, pa še nekaj naj bi jih prišlo za nami, vendar smo se zgrešili.
 Dan je bil prekrasen, sončen in snežen. Na Tamarju sem bila že dostikrat,  vendar je vsakič znova bolj čudovit. Seveda smo s seboj vzele sanke in bilo je noro, ko smo se spuščale po hribu navzdol. Tudi pot navzgor je bila polna smeha in dobre volje. Pravo počitniško vzdušje.
 Na vrhu smo si privoščile odmor in slastne štruklje, potem pa pravo otroško veselje: SANKANJE. Čas je kar naenkrat minil, sonce je hitro zahajalo in odpravile smo se proti domu. Res zakon! :)
 Dodajam nekaj fotografij za vzbujanje zavisti. Samo šalim se, ampak je bilo res lepo.

Božička v civilu

Ste se kdaj počutili žive, srečne, polne? Jaz sem se danes. Takoj vam pojasnim zakaj. Že nekaj časa nazaj sem prijateljici Neži povedala tole idejo: "Kaj če bi midve enkrat obdarile brezdomce?" Itak je bila za (še enkrat hvala Neža :)) in danes je bil ta dan d. 
 Dobile sva se ob dveh in šle v nabavo za čokoladice, ki sva jih okrasile s trakci in vrgle v vrečo. Tako. Čas za akcijo. Odpravile sva se na Prešernov trg in obdarile nekaj prodajalcev časopisa Kralji ulice. Vem, da jih poznate. To so prav tisti, ki ti ponujajo ta časopis, včasih so malce nadležni in nimaš pojma kako bi jih zavrnil. Obdarile sva še nekaj prosilcev denarja in nekega igralca inštrumenta. Potem sva se namenili proti glavni železniški postaji, kjer sva vse ostale čokolade podarile nekemu brezdomcu, ki jih je odnesel v društvo Kralji ulice. Super!
 Tukaj pa pridemo do tistega dela zgodbe, ki mi je še posebej drag. Vsakič, ko grem v Križanke, nekje pri RTV-ju vidim spečo starko, ki leži zavita v odejo na tleh. Vedno na istem mestu, vedno je tam. Mogoče je ona razlog, da mi je ta ideja švignila v glavo. Z Nežo sva prišli do nje in dala sem ji čokolado. Bila je budna in malce zbegano se je zahvalila. Bilo je krasno in ko je za nama nek gospodič zavpil: "Kapo dol!", sem vedela, da sva naredili prav in nasmeh mi je kar naprej silil na obraz. 
 Mogoče bi bilo res bolje, da bi jim podarili nekaj denarja, ampak bistvo sploh ni v tem ali oni potrebujejo to čokolado ali ne. Bistvo je veliko globje, saj sva jim pokazali, da je mogoče še kdo pripravljen podati nekaj prazničnega duha tudi njim. Oh, res se počutim krasno! :) (spodaj je še nekaj utrinkov iz današnjega dne - prvi dve fotografiji sta bili posneti v Radovljici, zadnja pa v Ljubljani).

Moje avtomobilske prigode

Ja, vozniški izpit imam ... o! jutri bo minilo pet mesecev (že!) odkar je minil tisti dan, ko se mi je odvalil kamen od srca in so se mi celo Jesenice (prosim, brez zamere dragi Jeseničan, ampak mesto res ni kaj prida - okolica je pa super :)) zazdele lepe. Pet mesecev. Prva dva sta bila zaznamovana predvsem s prepričevanjem staršev, da se mi res ne bo nič zgodilo in da bo vse v redu. Saj ju razumem, brez skrbi in če bi slučajno izvedela za kakšno prigodo nekaj mesecev nazaj, bi bil sigurno kakšen ogenj v strehi več. Saj ni bilo nič posebnega. Nobenega nisem zbila niti razbila avta. Bilo je samo to, da sem po slabih dveh tednih po prejetju izpitnega spričevala, odšla z našim kombijem v Ljubljano, ker smo v Radovljici gostili Špance, pri katerih smo mladinci gostovali lansko leto v Pedro Munozu. Najprej sem seveda, po nesreči, zapeljala na enosmerno cesto, tam pri tržnici, kjer RES ne moreš videti, da tam ne smeš zapeljati. Kasneje sem bočno parkirala pred Poljansko gimnazijo in molila, da bo vsaj en boks pred mano ali za mano prost, ko se vrnemo. Ha! Ni bil, seveda. Prijatelj mi je ponudil pomoč in mi hotel pomagati, da bi prišla ven iz te zagate (samo pomislite: mlada voznica v kombiju, ki je ukleščen med dva avta - grozljivka). Tukaj je prišlo da majčkenih zapletov. Iz bočnega parkiranja moraš volan zasukati proti cesti, mogoče iti majčkeno nazaj in potem lepo zapelješ na cesto. Tega midva nisva storila, kakopak. Iz tega "šmorna" sva se hotela rešiti tako, da bi šla midva vzratno iz boksa. No, končen položaj je bil tak, da je bilo pol kombija na pločniku, od stene stavbe je bil oddaljen kakšen centimeter ali dva, prav tako je bil zadaj avto od mojega oddaljen nekaj centimetrov. Res strašno, ampak sva se pa nasmejala kar pošteno. Na koncu sem avto le spravila v začetni položaj in ga rešila iz tistega parkirnega mesta. To je bilo ob enajstih zvečer in jasno, da sem pozabila prižgati luči (kar se mi je dogajalo, kar nekaj časa - do prvega tunela nisem vedela, da nimam prižganih luči).

  Pred nekaj tedni pa sem skoraj razbila naš in sosedov avto, še danes ne vem zakaj nista razbita, meni se je zdelo, da je kar počilo. Kaj naj naredim, če ima sosed tri avte parkirane tako, da je eden skoraj na cesti. Na srečo ati ni rekel nič posebnega. 

 Tako, da, dragi bralec, če ga ti kdaj polomiš med vožnjo ali parkiranju in to brez zadržkov priznaš, si faca! :) Drugače pa, vozite varno in počasi. S tem pa res nimam težav. Če si kakšen dirkač ali pa tudi ne, poslušaj tole preden se spet odločiš, da boš presegel omejitev hitrosti :).

Čas za oddih

Počitnice! Končno! Hrepenela sem že po tem oddihu, saj lahko končno spet posvetim več časa risanju in slikanju in sebi ter bližnjim. Hvala Bogu! Božič je že pred vrati, naša hiša je polna vonja po potici in vsi že pridno pospravljamo sobe (khm, recimo :)).
 Danes sem se lotila že drugega portreta v dveh dneh, s sestrico pa sva odšli na sprehod do Šobca seveda (čeprav sem že stokrat odšla tja, je še vedno super). Res je bil lep dan. Odšli sva nekaj časa pred sončnim zahodom, vrnili pa ravno, ko so sončni žarki še s težavo vztrajali na nebu in se odsevali v oblakih.

 Lep začetek počitnic. Upam, da bodo trajale dolgo, čeprav vem, da ne bodo. Vedno ostane toliko stvari, ki jih ne narediš. Predvsem za šolo. Ampak žal. Nisem robot, ki bi ves čas mislil samo na take stvari. Dosti o šoli. Počitnice so tu. Prazniki. Novo leto. Samo veselje. Želim vam, da bi ga zares začutili, da bi se vam za trenutek zazdelo, da ste večni. Zdaj je čas veselja, čas odpuščanja, čas, ko si povemo vse in začnemo na novo. Vesele božične praznike! Za trenutek potisnite skrbi v predal in si oddahnite. Na koncu se vedno vse izide, zato se veselite! :)

Konec sveta ... ja itak!

Jutri naj bi bil konec sveta. Prepričana sem, da ste slišali že milijon teorij, ki potrjujejo, da je to res ali obratno. Mislim, da bi bil konec sveta zame preveč prikladen, da bi se res zgodil. Če bi jutri razneslo Zemljo, bi bilo to življenje čisto preveč enostavno in rešilo bi me marsikaterih muk, kar še bolj potrjuje to, da jutri že ne bo svet preplavilo milijarde zbeganih duš, ki bi lebdele v zraku.
 Če pa bi bil res jutri konec sveta in če bi se res vse končalo, bi se verjetno vprašala, kako sem zadovoljna s tem, kar sem danes. Gotovo je ogromno stvari, ki bi se jih še dalo popraviti na meni, ampak če sedaj dobro premislim lahko rečem, da mi trenutno ne manjka prav nič. Če bi bil to zadnji teden mojega življenja, bi lahko rekla, da sem z njim zadovoljna. Pa ne samo s tem tednom, kar s celim dosedanjim življenjem. No, vsaj z večino življenja. Na pot mi je prišlo toliko zanimivih in dobrih ljudi (še posebej v zadnjih letih), ki so mi hote ali nehote pomagali. In če bi bilo to leto res moje zadnje leto, bi lahko rekla, da je bilo najboljše do sedaj. Toliko dogodkov! Toliko spoznanj, novih prijateljstev, novih ljudi, novih stikov. Vsako leto jih je več. Če pa bi bil to moj zadnji dan, bi lahko rekla, da je bil prepleten z grenkimi in sladkimi trenutki. Vse je potekalo normalno. Bil je precej miren dan (kot zatišje pred nevihto :)). Počasi sem se že vživela v božično-novoletni čas in počitnice. Nakupila sem nekaj barv in dva platna, ki sem ju tovorila do postaje. Vedno me zabava, kako te ljudje začudeno gledajo, ko s seboj nosiš velike bele kvadrate, ki jih zaradi vetra zanaša v vse možne smeri in jih moraš trdno držati, da jih ne izgubiš. Potem sem se usedla na klop in kar naenkrat me je zadelo spoznanje, da enostavno rada živim. Gotovo se to sliši zelo bedasto, ker meni namreč se (kako smo ljudje banalizirali takšna spoznanja), ampak zazdelo se mi je, da obožujem prav vse trenutke, tudi tiste, ki me porinejo na tla, ker vem, da bo vedno nekdo, ki mi bo pomagal. Zato bi bil danes lahko res moj zadnji dan. Iz tega sveta bi izginila kot človek, ki je v pričakovanju počitnic, ki je zapravil nekaj evrov za slikanje in se ob tem počutil neznansko dobro in ki je spoznal, da je res vredno živeti pa čeprav je tvoj moto: Saj bo bolje. Zdaj naj pa prileti komet, če hoče! Jaz sem pripravljena. :) Naj se spremeni svet!

Potrebujem počitek

Res potrebujem počitek. Počasi mi zmanjkuje moči. Danes je bil stresen dan. Poln veselja, živčnosti, razočaranj in teka (zjutraj sem tekla na vlak, ki mi je skoraj speljal pred nosom). Komaj čakam počitnice, da spet malo zadiham, razbremenim svoj urnik in končno spet SLIKAM. Razstava se približuje in čaka me še kar nekaj dela, vendar zdaj ne bom mislila na to. Res potrebujem počitek, čeprav tale veseli december, kljub praznikom, včasih postane kar naporen, vendar je vseeno bolje kot neprestano učenje.
 Res je bil zabaven dan. Obožujem besedo "zabaven", ker obenem izraža dejansko zabavo in sarkastično izražanje obupa. Kakorkoli, ugotovila sem, da res potrebujem počitek. Danes sem se spet zalotila, da me popada neka nepojasnjena žalost, ki se ponavadi priplazi, ko sem utrujena. Ob tej žalosti sem res že počasi sita vsega. Govorim si samo še: "Še malo, pa bo konec." In upam, da bo ta konec res prišel. Čim prej. Do takrat pa lahko poslušam tole pesem in počasi hrepenim po postelji in tistemu nenavadnemu občutku, ki se me poloti pred spanjem, ki ga lahko opišem, kot nenadno potopitev v lastne misli, v misli, kjer je vse v redu in kjer je vse mogoče. Sanjarim pred sanjanjem :). Res zabavno.

The perks of being a wallflower - film in POL

 V nedeljo sem si pogledala film The perks of being a wallflower. Naj najprej razložim naslov. V slovenščini je naslov filma Čarlijev svet, vendar se mi zdi fino, da razložim še angleškega. Beseda perk pomeni ugodnost, wallflower pa je v angleščini beseda z globjim pomenom (ni nobena zidna roža ali kaj podobnega :)). Pomeni najbrž osebo, ki zaradi svoje sramežljivosti in skromnosti ostane brez soplesalca na plesu. Najbrž vam to ne pomeni kaj dosti, če niste videli filma. Igralci so super (Emma Watson, Ezra Miller in Logan Lerman). Kakorkoli, gre se za najstniško dramo in če se to sliši še tako smešno, je zgodba kar resna, vendar predstavljena na zabaven način. Glavne teme so homoseksualnost, najstniška zaljubljenost, pojavi se motiv samomora in psihičnih težav, ki izvirajo iz otroštva in da ne omenjam težav s vključevanjem v srednjo šolo.
 Zgodba govori o Charliju, fantu, ki obožuje literaturo in pisanje in se znajde v prvem letniku srednje šole. Tam spozna Patricka in njegovo polsestro Sam, s katerima postanejo nerazdružljivi. Skozi film spoznavamo zgodbo vsakega posameznika in Charlijeve psihične težave. (hitra obnova :)). Tukaj vam bom pustila link, da si boste ogledali "trailer". 
 V filmu se pojavi tudi ogromno zelo dobre glasbe (vsaj zame) in moram priznati, da so že na mojem MP4 - predvajalniku. Mogoče za pokušino lahko poslušate te dva. 
 Pa me je spet obsedla ena stvar. Po Harryju Potterju (žanr je čisto drug, da ne bo to odvrnilo kakšnega morebitnega gledalca) je to spet en film, ki me je obsedel (vmes so bile še Igre lakote, priznam, ampak o tem filmu res neprestano razmišljam :)). Tako, da poglejte ga. RES! :)

Lučke in druge malenkosti

 Marsikdo je že videl božične lučke v Ljubljani, jaz pa sem se odločila, da bom pokazala še naš skromen Linhartov trg in njegovo okrasitev.

Všeč so mi ta drevesa. Res. Fotografije sem posnela v petek zvečer in nekajkrat sem skoraj padla na tla zaradi tistega hinavskega ledu, ki se je, kar naenkrat, pojavil povsod naokoli, zaradi padajočega dežja, ki se je sproti spreminjal v tanko plast ledu. Brat ni imel te sreče, da bi se obstal na nogah, ubogi revež. Kar grdo je padel in to ravno pred skupino treh babic, ki so mu seveda takoj ponujale nasvete naj malo pazi in da je ta led res zoprn in oh in sploh. Kaj moreš, takšne pač so te starejše gospe in najbrž bi bili brez njih že vsi pogubljeni :).
 Čeprav je že cel vikend vreme takšno kakršno pač je in se marsikomu zdi, da je res presneto zoprno (danes vsaj ne dežuje, je pa zelo mraz), sva z bratom Domnom opazila te meglice pred Jelovico, ko sva se vračala domov iz maše. 

Tako, vedno se najde kaj izjemnega in edinstvenega. Hvala Bogu :). Pa še božično vzdušje je vse večje in zadnji delovni teden letos je pred mano. Končno!

Treba bo začeti objavljati kakšne božične pesmi. Obožujem tole. Coldplay je zakon :).

Dan po polni luni

Zakon dan! Prav res! Čeprav me čaka nadvse naporen teden, tako naporen, da je edina tolažba to, da je toverjetno zadnji naporen teden letošnjega leta, je bil današnji dan res super. Pravcati niz malenkosti, ki so se kar vrstile od jutra do večera in mogoče se bodo še v naslednjih urah. 
 Včeraj je bila polna luna in mislim, da ima name, in še na marsikoga, kar precejšen vpliv. Danes sem bila na srečo dobre volje, sploh ne čutim zaspanosti. Ničesar takšnega, čeprav sem šla včeraj pozno spat. In kaj je bilo tako dobrega? Vreme, priznam, mi res ni bil po godu, ampak sem mu kljubovala s tem, da nisem odprla dežnika. Kapuca je bila čisto dovolj, hladne kapljice pa ti samo še bolj ohladijo glavo, kar v zadnjem času res potrebujem in mi pride prav. Danes je tudi petek, ki s seboj prinaša ure risanja in danes sem mogoče res prvič prišla na uro polna energije. To ne pomeni, da ponavadi spim (glede nato, da risanje čakam cel teden, bi bilo to res nesmiselno :)), ampak danes sem imela res občutek, da bi lahko risala cel dan in ne samo tri šolske ure, ki vedno minejo zelo hitro. Seveda so tu še tisti kratki pogovori s profesorico, ki mi toliko pomenijo in neverjeten občutek, da te obkrožajo prijatelji. Vsak dan me bolj preseneča kakšni ljudje me obdajajo. Kakšne trenutke nam ustvarja to življenje! Za piko na i pa pade še kakšna dobra ocena (jah, čeprav zveni "piflarsko", tudi ne morem trditi, da me to ne osreči :)). Skratka, res je bil lep dan, čeprav sem izgubila svojo priljubljeno kapo, ki sedaj leži nekje na hodniku šole, v zatemnjenem prostoru ali pa v kakšnem smetnjaku, kjer jo bo mogoče našel kakšen brezdomec (včasih mi domišljija ponori. Pač.), ampak sem že našla novo, tako, da je problem rešen. Doma pa sem šla še z mami in mojima bratoma ter sestro po opravkih. Seveda sem bila jaz voznik in veliko mi pomeni, če me nekdo prosi naj ga nekam zapeljem. Navsezadnje mi je vožnja v velikanski užitek, obenem pa se čutiš pomembnega, če prevažaš svoje družinske člane naokoli , še posebej, če si še mladi voznik.
 Tako. Krasen dan ni kaj. Pa vstopimo v vikend, ki bo deloven, ampak verjamem, da bo na koncu vse v redu :).

A veš tist "filing" ...

Včasih me preplavi velika žalost. Sploh ne vem zakaj. Ponavadi je pomešana z jezo in ta mešanica mi da neko čudno moč, s katero bi lahko premikala gore. Vse lepo in prav, ampak najbolj me razhudi tisti občutek, ki pride za to mešanico. Obda me namreč neverjetno beden občutek naveličanosti, brezupa in razočaranja nad vsem. Takrat bi se najraje zaprla v nek majcen prostor in tam prebila dan. Najbolj zabavno pri tem pa je, da se zavedam tega občutka in da si govorim sama pri sebi: "Urša, resno? Spet?" :) in seveda vem, da bo bolje, ampak to "zasafrano" stanje je res neverjetno bedno in prav vesela sem, ko mi nekaj ali nekdo prekriža pot in me nasmehne. To so čisto preproste stvari, kot je kepanje sošolk, ki vedo, da pač ne morem zatreti otroka v sebi ali pa njihovo sladko maščevanje, ki se konča tako, da imam kar naenkrat za vratom polno snega. Moje stanje pa je poboljšal tudi prelep razgled na Triglav, ko sem odhajala domov, kjer se je kar naenkrat pojavila lučka. Kar tako, sredi Triglava. To sem seveda, pesniško, vzela kot prispodobo za upanje, najverjetneje pa je bil razlog za luč čisto banalen. Vseeno ni bil eden najboljših dni, ampak jutri bo bolje, kot bi rekel Adi :).

Pa pojdimo v zvonik! :)

Kakšna belina se je včeraj razsula iz neba. Bilo je pravljično. Zvečer sem se odpravila ven (s prijatelji smo odšli na biljard, da malo pozabimo ta naporen teden) in posnela nekaj fotografij (zadnje čase imam fotoaparat kar vedno seboj - za vsak slučaj :)). Snežilo je vedno močneje in ko smo se odpravljali domov, je bila cesta že kar zasnežena in spolzka. 

 Jutro je bilo veliko bolj zanimivo. Vsa okolica je bila zasnežena in ko sem se odpravila na pevske vaje, sem se še ustavila, za trenutek, na vrhu naše ulice, kjer se mi je odprl razgled na Lancovo in reko Savo.

 Najboljši pa je bil razgled iz radovljiškega "turna". Po pevskih vajah se nas je šest, na pobudo prijatelja, odločilo, da se gremo povzpet na vrh radovljiškega zvonika. Plezali smo nekaj časa, potem pa smo končno prišli do zvonov in odprl se nam je razgled nad mestom, ki je bil zelo zimski.

 Zvonovi

Ni bil ravno tipičen sobotni dan in vsekakor zabaven in zanimiv. Sneg pa naj kar še pada, saj veliko ljudem prinaša veselje in to je najpomembnejše. Da začutimo radost in si narišemo nasmeh na obraz :). Uživajte!

Kakšen dan!

 Res je bil lep dan. Poln različnih čustev. Od živčnosti pred kar dvema napovedanima testoma, ki smo ju pisali danes, do veselja ob prejetju daril svetega Miklavža.
 Dan se je začel zgodaj. Že okoli pol petih. Najprej me je razveselilo Miklavževo darilo, ampak veselje ni trajalo dolgo. Čakala sta me namreč dva testa in sem komaj čakala, da ju odpišem. Na srečo sem to dočakala in končno, ta teden, sproščeno vdihnila zrak in moram priznati, da mi je res odleglo. Kar zelo. Potem so me in me še čakajo samo še prijetne reči. Najprej sem se dobila s prijateljico (malo reklame :)) , s katero sva se odločili, da si bova privoščili sladoled. Kar tako, ker je ravno december :). Pogovor je tekel o vsem mogočem in ure so minevale prehitro, ker je pač čas zelo muhaste narave in mineva hitro takrat, ko ni potrebno. Bilo je nadvse prijetno in prišla sem do nekaterih spoznanj, ki mi bodo prišla prav v življenju. Ugotovila sem, da se ne smem preveč sekirati za stvari. Življenje je res eno samo in ni ga treba zapraviti za neprestano razmišljanje o tem, kaj si drugi mislijo o stvareh. Upam, da se bom tega lahko držala čim bolj pogosto.
 Seveda pa je danes MIKLAVŽ :). Ob tem prazniku se lahko hitro prelevim v otroka, polnega pričakovanja in veselja. Kakšen čar imajo ti decembrski dnevi! Samo veselje in prazničnost. Včasih me malo odnese v čarobni svet, v svet, kjer je vse mogoče. Zato še vedno obožujem Harrya Potterja in zato obožujem novoletne luči. V meni še živi majcen otrok in upam, da ne bo izginil. Nikoli.

Sneg in ostale prigode! :)

Sneg je vedno narisal nasmeh na moj obraz. Pojavi se otroška nagajivost in navdušenost ob pogledu na bele snežinke. Danes sem iz šole lahko opazovala velikanske kosme, ki so padali na cesto. Hotela sem čimprej domov, čeprav sem bila na koncu do pol štirih, ampak nič za to. Vsekakor je bilo zabavno, ko sva se s prijateljico podali v snežni metež brez dežnikov in zraven umirali od smeha in moram povedati, da so naju ljudje, kar malo začudeno gledali. Res je bilo zabavno.
 Kasneje sem sedela na vlaku in na vsaki postaji pogledovala ven, če še pada sneg. Upala sem namreč, da bo padal tudi v Radovljici, čeprav ga lansko leto ni zapadli skoraj nič. Povsod je zapadel, še v Ljubljani, ki leži nižje od nje, ampak Radovljice ni zasnežilo, zato sem bila danes res vesela, da je padal sneg. Sicer ne v tako velikih kosmih kot v Ljubljani, ampak je padal. Vso to zimsko idilo je pokvarilo samo dejstvo, da moram spet sesti za knjige in se učiti nemške nepravilne glagole. Seveda pa je temu spoznanju sledil spet en nov zabaven dogodek. Moj petletni bratec me je, namreč, takoj, ko sem prišla domov, poklical k sebi in mi rekel, da mi more nekaj nujno povedati. Najprej me je resno pogledal, potem se je začel malce muzati, kot zna le on in mi povedal z resnim in ponosnim glasom, da je izgubil svoj prvi zob. Seveda sem to trditev vzela za resno zadevo, čeprav mi je šlo malce na smeh. To mi je pa mogoče dalo malo več moči, da sem odprla zvezek in prebrala tisto nemščino. Res je lepo imeti sneg in zabavne družinske člane in čar tega "ena nemščina" ne bo uničila zlepa. Nikoli.

Še obstajajo dobri ljudje in dragoceni trenutki

 Še obstajajo dobri in prijazni ljudje. Zadnje čase mesta preplavljajo protesti in politiki, vsaj nekateri, se za to ne zmenijo ravno veliko, ampak kljub temu se mi zdi, da narodu ne morejo vzeti tega čuta za sočloveka, čeprav mogoče kradejo in služijo na račun malih ljudi.
 Včeraj mi je ta misel šinila v glavo, ko sem sedela na mednarodnem vlaku. Vkrcala sem se že na postajo Lesce-Bled, mesečno karto pa imam samo od Radovljice do Ljubljane, kar je eno postajo za Lescami. Kakorkoli, malo me je skrbelo, da bom morala plačati polno ceno za mednarodni vlak, ki ni ravno nizka pa sem si rekla, da bom poskusila in vprašala sprevodnika, koliko moram doplačati, ker imam karto samo od Radovljice. Gospod je bil nadvse prijazen. Na koncu sem plačala samo dodatek za potovanje z mednarodnim vlakom, ki znaša 1,20 €. Bila sem mu zelo hvaležna in takrat sem začela razmišljati o tem, kako lahko s čisto majhnimi, morda na videz nepomembnimi dejanji, osrečimo sočloveka.
 Razlog zakaj sem šla v soboto popoldne na vlak do Ljubljane pa je morda še bolj zanimivejši in res se mi zdi fino, da ga omenim. Odpravila sem se namreč na otvoritev razstave moje predrage prijateljice :), ki razstavljala v prečudovitem lokalu Izložba. Otvoritev je bila seveda prežeta z jazzovsko glasbo, hrano in vinom in vse to je prineslo lep večer. Mogoče tudi to, da je njo vse skupaj zelo osrečilo in to je najpomembnejše.
 Vsekakor sem bila zvečer spet izmučena, ampak zelo zadovoljna z dnevom. Mislim, da upanje za dobroto in boljši jutri še obstaja. Sploh takrat, ko bo vedno manj ljudi, ki bodo rekli, da se ne splača vztrajati. Jaz bom, čeprav vem, da bo težko, ampak na koncu ti trud poplačajo trenutki, podobni opisanim. Življenje je težko, ampak vredno ga je živeti. Vsak dan. 

Še pesem.
 

Čas, stop!

Četrti letnik zna biti kar naporen. Ujet si v nek razpet svet med "ah, ne da se mi več" in "okej, še tole zdrž'!". Nekako se ti ne da več. Res ne. Pa ne samo zaradi gore dela in nerazumljive matematike, ampak tudi zaradi obrazov, ki jih ne moreš več gledati in čakanja na tisti blaženi petek, ki naznanja prihod vikenda. Trenutno sama sebe preganjam skozi dan in vse razen risanja mi postaja zelo, zelo odveč. Predvsem sem utrujena. Fizično in psihično. Ura vožnje, zjutraj, na vlaku mine prehitro, saj zaspiš ravno nekje v Litostroju in kmalu spoznaš, da boš moral čez slabi dve minuti stopiti v hladno jutro. Nekako se oklepaš veselih trenutkov s prijatelji in tistih šest ur risanja na teden, ki minejo hitreje kot ena ura matematike. Mogoče so se stvari začele prehitro odvijati (saj je že december tu, zaboga!). Včasih pogrešam tisto neskončno vlečenje časa, ko sem bila še mlajša in manjša. Miklavž se mi je ob novem letu zdel strašansko daleč in tudi rojstni dan je bil precej oddaljena stvar, čeprav ga imam sedem mesecev pred prihodom dobrega moža. Ure so se mi vlekle, kot danes cel dan in minute so bile neskončno dolge (no, šola je sveta izjema :)). Bilo je, kot da bi bil čas pri miru. Danes pa cel dan samo hitim. Zjutraj si naravnam budilko do minute natančno, da le ne bi izgubila sekunde spanca in hkrati opravila vse jutranje dolžnosti. Potem se ponavadi zasedim na kavču in skoraj da tečem na vlak. Potem eno uro mirujem in se kuham zaradi lovljenja tega stroja in previsoke vročine v vagonu, nato pa se hitro podam proti šoli. Samo hitenje. Zato grem včasih na kakšen vlak prej (če privolim, da bom s tem izgubila pol ure spanca), samo zato, da grem počasi proti šoli, se mogoče ustavim na zajtrku in preprosto opazujem vse okoli sebe.
 Ja, res gre hitro. Neverjetno hitro. Včasih so se mi zdele poletne počitnice tako dolgo obdobje, letos so minile kar tako, kot da jih ne bi bilo. Ampak si vsakič rečem, da je to življenje zabavno, z rahlim priokusom sarkazma. Pa še za konec

Umetnost - duša človeštva

Zadnjič smo se pri risanju pogovarjali o slovenskem odnosu do umetnosti, ki ni ravno najbolj dober. Po duši sem bila vedno umetnik in vedno bom, ne glede na poklic. Del mene bo ostajal zvest temu svetu in vsekakor me prizadene stanje umetnika pri nas. Veliko jih gre drugam, tukaj pač ne dobijo podpore, čeprav s(m)o umetniki predstavniki naroda (poleg športnikov, ki, roko na srce, niso na nič kaj boljšem položaju). Umetnost je duša človeštva. To ustvarja narod. Tega se tudi jaz nisem zavedala, dokler nisem začela bolje spoznavati ta svet. Umetnost ti da upanje, tolažbo, vzbuja ti čustva ali pa ti vsaj prikaže malo človeške lepote.
 Mogoče je življenje umetnika res trdo, ampak mislim, da sej potrebno boriti za tisto, kar si ti želiš, kar ti čutiš, da je prav. To govorim na splošno, ne samo za umetnost. Človek mora poslušati svoj glas. Noben drug nima tako prav, kot le-ta.
 Da se vrnem k umetnosti. Mogoče smo res tepci, da sploh ustvarjamo, ampak to delamo tudi zase, zaradi lastnega miru. Mogoče se samo preveč obremenjujemo z mišljenjem drugih, ampak če bi enkrat čutili to, kar jaz čutim, ko slikam, ko čutim to predanost, svobodo, ihto, skrito veselje in vztrajnost, takrat čutim, da bi lahko spremenila svet z enim samim potegom čopiča. Če bi človek, ki zaradi nekega razloga nasprotuje temu, mu z veseljem odstopim en dan v moji koži. Mislim, da bi bil potem svet lepši.

P.S.: Pisma so zakon :)

Obožujem pisma. Tista prava, ki so napisana na roko. Ti sestavki so polni čustev pa naj bodo kratki ali dolgi. Res jih imam rada. Če kdaj kakšnega dobim, ga zanalšč preberem šele nekje na samem, zato, da se lahko v miru posvetim vsaki besedi posebej pa čeprav me radovednost ubija že takoj, ko ga prejmem v roke. Res so prima. Tudi sama jih rada pišem. Predvsem osebna, taka, v katerem se moraš posvetiti osebi, razmišljati o njej in se vanjo poglobiti.
  Tako je danes prav posebno pismo polepšalo moj običajen, četrtkov dan. Iz Ljubljane sem prišla domov ob pol petih, predvsem utrujena in neznansko sestradana, vendar me je vse skupaj minilo, ko sem na mizi zagledala belo ovojnico z mojim rahlo spremenjenim imenom (namesto Urša je pisalo Uršica) in takoj sem vedela kdo je pisal. Moja ameriška prijateljica Nicole namreč. O njej najbrž še nisem pisala. Spoznala sem jo pred sedmimi meseci, na rojstnodevni zabavi prijateljice. Nicole je delala v osnovni šoli v Radovljici in tako sva se začeli družiti. Neverjetna oseba. Žal se je morala vrniti v Kansas in danes mi je poslala prvo pravo pismo in mi je res polepšala dan. Ati je še pripomnil, da iz Amerike pa res še nismo dobili nobenega pisma.
 Pismo me je res razveselilo. Tako se res lahko zavedaš, da je ljubljena oseba obenem daleč in blizu in če citiram iranskega pesnika Rumija: "Goodbyes are only for those who love with their eyes.Because for those who love with heart and soul there is no such thing as separation." ("Slovesa so samo za tiste, ki ljubijo z očmi. Za tiste pa, ki ljubijo s srcem in dušo, prava ločitev ne obstaja". lasten prevod)

Torej, pošiljajte pisma. Ne e-mailov, ampak tista prava, napisana na roko, po možnosti z nalivnikom. Vedno je lepo, če dobiš pismo in mislim, da se to ne zdi samo meni :). Pa še za konec.

Moje prve pesmi :)

Najbrž kdo še ne ve, ampak poezija oz. pisanje pesmi mi pomenita veliko. Začela sem kakšna štiri leta nazaj (prej se mi je to zdelo totalno oddaljeno od mene), v osnovni šoli, ko se je začela ta prečudovita kriza identitete :). 

 Zabavno je brskati po starih listih in zvezkih, popisanih z raznimi poskusi rimanja in se malo nasmejati, hkrati pa se zavedati, da si se, čeprav se ne zdi, naučil že kar nekaj o življenju. Predvsem razmišljaš o  povsem drugih stvareh, ki so se ti v devetem razredu osnovne šole zdele dolgočasne in nepomembne. Zdaj je ravno obratno in mislim, da je prav tako.

 Kot rečeno, sem brskala po teh starih pesmih, ki so bile takrat bolj v raperskem slogu, kar vse skupaj še bolj osmeši. Vsaj meni osebno. Navsezadnje se mora človek naučiti smejati tudi samemu sebi. No, pa si poglejte nekaj teh mojstrovin petnajstletne Urše :).

Potek (nesrečne) ljubezni

Ko pride "pravi" vse se na glavo obrne,
zaljubljen si do ušes
in tvoje noge ratajo okorne.
Učash si tko zmeden da sploh ni res!
in hmal pride ljubezen
bolezni bolezen
ki hmal nastane čustvena vojna
in te čist vase posrka.
in v tistem vrtincu vidš vse
poljub,objem,"ljubim te!" in marskej še.
In takt k veter najbl udar,
k te zalije 100 metrski val
ti nekdo zarije nož v srce
in to tisti k mislš da pravi je.
In pol ne čutš druzga k žalosti in jeze
in jokaš in vse je brez veze.
Dokler ne ugotoviš da treba je it naprej
tipa pustit za sabo in pokazat da si močnej.
In pol poslušaš musko in vse dobiva smisel
in tvoj obraz ni več žalosten in kisel.
In na konc srcu svoboda spet zavlada in veselje
glavi pa optimistično mišljenje...

Moje življenje na kratko

K se člouk rodi 
ne ve kva pomen če boli. 
Misl sam na mlek pa spanje 
pa na žejo pa tako sranje. 
Tko čez ene pet let 
ko so princi in princese tvoj svet 
že veš kaj je bolečina 
ko padeš na kolen in ti gre skos telo boleča ostrina. 
Še mal zraseš , greš v šolo. 
greš s prjatli al pa u solo. 
In si najdeš kolege 
s katerimi se zabavaš, nekatere imaš za sosede. 
in gre razredna mim 
in ne veš kaj te čaka 
da na predmetni ne veš al boš hodila z nim 
al boš izpadla k ena trapa. 
In pride osm klas 
in Avril na sceno 
in musko ne zamenaš za drogo nobeno. 
Pol dožviš pru ajs 
k spoznaš enga Egipčana 
k mu zaupaš pa te na konc prevara. 
In ne veš kaj bi storu 
najraj bi se kr umoru. 
in maš čist usega dost 
dokler ti Taylor ne podari rešiln most. 
In se zaveš dda eden ma izkušne iste 
in se zaveš da nisi edin padu sred modne piste. 
In živlene teče dalje 
in tuki je pru letnik 
in te ma en defektn razrednik. 
In upaš da se ti uresničjo sanje 
da en tip bo pršu naokrog 
in zarad nega ne boš čutila nog. 
Za naprej ne morm opisat živlena 
sam upam da nau tok tega trplena.....

Ljudje

Ldje smo vsi enaki 
zmeri hočmo da drugi ispadejo bedaki. 
Briga nas notranjost 
zanima nas sam zunanjost. 
Zmeri hočmo bit ta prvi 
ker nimamo tok razuma v krvi 
da bi priznal svoje napake 
joj, delal bi velik lažje korake. 
Tok odvečnga bremena nosmo s sabo 
zakva ne rečemo:"dej ti bom pomagol, grem s tabo..." 

Zmeri sam jaz in jaz in jaz 
kokr da bi nas blo sram jokat 
kokr da ne mormo pokazat moker obraz 
od solz od jeze dejmo enkrat odkrito stokat. 
Zavpij mu v faco:"rada te mam! 
dejmo dokazat, da nben nkol ni sam. 
So to sam besede na papirju? 
So to sam besede k jih bo en zradiru? 

Ne, k te besede so u našmu srcu 
vsak jih ma čeprou se bi jih kšn najraj ignoriru. 
čeprou smo se tega zavedal že v vrtcu 
blo je vse u izi, vse odkrito 
zdej pa izpadeš zabito 
če si odkrit in pošten 
živlene je še dolg pa si zarad hinavšne že čist prepoten...

Ja, kar zabavno. Res je vse skupaj zabavno :).

Megilce

Ne glede nato kakšno je moje trenutno počutje, ima narava neverjetno moč, da vsaj za hip pozabim skrbi. Počutiš se tako majhnega, obenem pa veličastno, ker si del tega. Vsakič znova me preseneti, kako veliko mi narava pomeni. Vsaj zadnje čase. Danes sem se spet odpravila na sprehod proti Šobcu, sonce je že počasi zahajalo, vendar je bilo lepo. Res imam srečo, da živim v Radovljici, kjer je narava zelo blizu. Hitro se lahko skriješ v gozdu ali pa na travnikih, potem pa opazuješ mogočne Karavanke s Stolom na čelu ali pa se ozreš proti zahodu, na Triglav, ki je bil danes v času sprehoda ena sama meglica (1. in 3. fotografija) Nebo pa je bilo polno letalskih sledi, ki so mi zbudili željo, da bi odletela nekam daleč, kjer je čisto drug svet .No, pa naj fotografije povedo svoje :).