Obožujem pisma. Tista prava, ki so napisana na roko. Ti sestavki so polni čustev pa naj bodo kratki ali dolgi. Res jih imam rada. Če kdaj kakšnega dobim, ga zanalšč preberem šele nekje na samem, zato, da se lahko v miru posvetim vsaki besedi posebej pa čeprav me radovednost ubija že takoj, ko ga prejmem v roke. Res so prima. Tudi sama jih rada pišem. Predvsem osebna, taka, v katerem se moraš posvetiti osebi, razmišljati o njej in se vanjo poglobiti.
Tako je danes prav posebno pismo polepšalo moj običajen, četrtkov dan. Iz Ljubljane sem prišla domov ob pol petih, predvsem utrujena in neznansko sestradana, vendar me je vse skupaj minilo, ko sem na mizi zagledala belo ovojnico z mojim rahlo spremenjenim imenom (namesto Urša je pisalo Uršica) in takoj sem vedela kdo je pisal. Moja ameriška prijateljica Nicole namreč. O njej najbrž še nisem pisala. Spoznala sem jo pred sedmimi meseci, na rojstnodevni zabavi prijateljice. Nicole je delala v osnovni šoli v Radovljici in tako sva se začeli družiti. Neverjetna oseba. Žal se je morala vrniti v Kansas in danes mi je poslala prvo pravo pismo in mi je res polepšala dan. Ati je še pripomnil, da iz Amerike pa res še nismo dobili nobenega pisma.
Pismo me je res razveselilo. Tako se res lahko zavedaš, da je ljubljena oseba obenem daleč in blizu in če citiram iranskega pesnika Rumija: "Goodbyes are only for those who love with their eyes.Because for those who love with heart and soul there is no such thing as separation." ("Slovesa so samo za tiste, ki ljubijo z očmi. Za tiste pa, ki ljubijo s srcem in dušo, prava ločitev ne obstaja". lasten prevod)
Torej, pošiljajte pisma. Ne e-mailov, ampak tista prava, napisana na roko, po možnosti z nalivnikom. Vedno je lepo, če dobiš pismo in mislim, da se to ne zdi samo meni :). Pa še za konec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar