Sumljivo diši po (skoraj) popolnem dnevu

 Današnja sreda je bila čisto drugačna. Dan se je začel eno uro kasneje (ob 6-ih torej), nase sem navlekla trenirko in udoben pulover, oblekla smučarsko jakno in odšla na vlak, kjer sem uživala v udobju prostočasnih oblačil. Šola se je namreč odločila, da bomo danes športali in jaz sem se odločila za pohod na Rašico.
 Dan je bil seveda prekrasen. Temperature se mi niso zdele nizke, bilo mi je kar precej vroče in pot ni bila zahtevna, vendar ravno prav dolga, da smo bili vsi malo zadihani.
 Na poti nazaj sem takoj pograbila moj fotoaparat. 

Po končanem izletu pa sem se, skupaj s prijateljico odpravila v Prirodoslovni muzej, kjer sva skicirali živali in njihovo okostje. Bilo je super. Kmalu se nama je pridružila skupina upokojencev, ki imajo (tako kaže) v muzeju, v prav tistem prostoru, kjer sva risali razna predavanja in danes je nek gospod govoril o vrstah čebel in to tako, kot da mu je v največjo muko predavati starim ženicam. Saj mu nič ne zamerim, ampak vseeno sem raje pograbila slušalke in nadaljevala z risanjem. Spodaj je nekaj primerov mojih poizkusov.

Krasen dan. 

Jazz - glasba sproščanja

Kakšen naporen dan! Res. Najbolj utrujajoča je bila njegova dolžina in dejstvo, da je danes ponedeljek, za katerega si vsak želi, da bi se delovni del dneva končal čim hitreje. 

 Ko sem prišla domov, sem si takoj pripravila čaj, odmislila vse skrbi in odšla v sobo, kjer sem si takoj zavrtela pesmi Tommya Dorseya in svet je postal lepši. Čisto zares! Kar naenkrat pristaneš v drugem svetu, kjer je vse mirno, brezskrbno, kjer lahko sanjaš. 

 V resnici si nikoli nisem mislila, da bom kdaj poslušala jazz. Ne vem sicer zakaj, ampak sem vesela, da sem ga sedaj začela. S tem postane konec dneva boljši pa čeprav je to ponedeljek, ki napoveduje še en deloven teden in ti šola vsak dan bolj preseda in si želiš, da bi lahko delal samo tisto, kar te res veseli. Vse se ti zdi stokrat lažje. Vsaj jaz tako mislim in vam priporočam, da to kdaj preizkusite. :)

Sanjač

Sanjač sem. Priznam. Vsak dan sanjam o nekem življenju, ki ne bi bilo bogato, ampak lepo. Živela bi v nekem majhnem stanovanju v najvišjem nadstropju nekje v Ljubljani in vsak dan bi ustvarjala. Tako sijajno bi bilo. Ampak me vsak dan nekaj postavi na realna tla, da temu ne bo tako in da bom morala pošteno garati, da mi bo kaj uspelo. Vsi mi govorijo naj razmišljam realno. Vsi. Starši, učitelji, družba. Vem, da imajo prav in vem, da se bom in se spopadam s tem ves čas, ampak nekje v mislih si še vedno naslikam to popolno življenje. To mi daje zagon in mislim, da bi moral vsak človek ohraniti svoje sanje o idealnem življenju pa čeprav samo zato, da ga pripeljejo čez dan in mu dajo nekaj volje do življenja.

Sanjajmo.

Spanje, spanje, spanje

Današnji dan je zaznamovan s spanjem, čajem in pomarančami. Rahlo boleham že cel dan. Najbrž je za to krivo včerajšnje nakupovanje, ki se ga sicer izogibam v velikem loku, ampak je bilo pač potrebno (hvala Bogu je bilo tudi produktivno :)). Na koncu sem bila čisto izmučena in zgleda je to vplivalo na današnji dan, ki sem ga namesto na snegu preživela v postelji. Super. Je pa res, da sem imela cel dan časa za počivanje, kar tudi ni slabo.
 Današnji dan je torej potekal v znamenju tele pesmi, jutri bom pa (upam) odšla na sneženi sprehod. 

Zdaj pa ... kuhat čaj, kaj pa drugega :).

Sneg! Sedaj tudi v Radovljici

Sneg se našega mesteca kar rahlo izogiba, saj ima ponavadi še Ljubljana več snega, ki leži nižje od Radovljice. Ampak tokrat so se snežinke naselile tudi pri nas in snežna odeja je debela že skoraj pol metra. Mlajši bratec in sestrica sta seveda popoldne preživela na snegu, dokler ju nismo nekako spravili notri. Sneg je pač zabavna reč. V vsakem človeku prebudi tisti majhen delček otroka, ki se rad kepa, sanka in dela snežake. Sama sicer ne maram mraza, ampak, če je sneg, je to popolnoma druga zgodba.

Gospod medved se je odločil postaviti smrekico

Preveč dela za šolo in preveč lep dan sta dva močna razloga, da se odpraviš na daljši sprehod. Samo ti, John Mayer in fotoaparat (ni tako slabo, kot se sliši). 

Kakorkoli, prišla sem do spoznanja, da se je gospod medved letos odločil postaviti smrekico. In to kar dve! Res zabavno in rahlo srhljivo. Kdo bi sredi narave in gozdne jase postavil božično drevesce? Človek res vsak dan vidi nekaj novega.

Hecno :).

Banda!

Banda oderuška! Ja tako. Pa smo tu, kjer se pokaže kako odločni so naši politiki, koliko jim je mar in koliko so pravični. Saj o tem sem že pisala, ampak situacija se ni pretirano izboljšala. Nekateri pač še vedno mislijo, da jim bo na koncu uspelo in mogoče imajo prav, ampak resnično upam, da se je ljudem že toliko zmešalo od kraj, laži, nepravičnosti in drugih groznih stvari, da bodo na naslednjih volitvah izvolili koga drugega. Seveda pa to mogoče sploh ne bo izboljšalo položaja, če se bodo "stari mački" vračali na politično prizorišče in če se peščica dobrih politikov ne bo spet zbala in skrila v ozadje.
 Joj! Že dejstvo, da se teh grdobij zavedamo mladi moje starosti, bi lahko komu tam zgoraj prišlo na misel, da ljudje nismo več lutke in da je stanje res bedno. Lahko pa se gremo to umazano igro, lahko počasi vsi začnemo živeti tako, kot nekateri iz vodstva, da nas le-ti raztrgajo, zaprejo in odstranijo (ker je treba kraje kaznovati, kajne? No, razen, če rečeš, da ti je nekdo podtaknil 2 milijona na bančni račun.). Tako našega naroda ne bo več, vsi izgubimo in vsaj enkrat se bo zgodilo nekaj pravičnega.
 Ampak upanje umre zadnje, tudi pri meni. Mogoče bomo nekoč dobili kakšno dobro vodjo, do takrat pa ... jah ... bomo nekako živeli naprej.

Lahko bi poletela ...

Kakšen dan! Mogoče je kdo kdaj doživel ta občutek, ko se ne moreš in ne moreš nehati smejati. Kar tako. Vse se zdi lepo. Mogoče samo za trenutek, samo majcen trenutek. Takrat si rečeš svet je lep, čeprav te lahko takoj v naslednjem trenutku lahko skoraj podre kakšen kolesar.
 Tako sem se počutila danes. Skoraj sem se na glas zasmejala sama sebi sredi Ljubljane. Mogoče sem se tako počutila zaradi odpisanega testa, ki me je bodel nekaj časa ali pa vseh ljudi, ki so mi danes namenili pozornost. Ne vem, ampak občutek je fantastičen, čeprav prehitro mine in te lahko v naslednjem trenutku popade kakšna čudna žalost ali jeza, ki je posledica utrujenosti, ampak tisti trenutek je še vseeno tako zlat. Prilagam še nekaj fotografij včerajšnjega večera, ko sem hodila proti domu.

Lep dan :). (Za konec pa še tole.)

Pomlad je tu! Vsaj praktično :)

Danes je bilo tako toplo, da se nisem mogla upreti vožnje s kolesom in okolica je bila naravnost fantastična. Povsod samo sonce. Res lepo. Sijajen začetek vikenda. No, tale sijajen začetek se je začel že včeraj, s kitarskim večerom pri Neži, ki se je nadaljeval še zjutraj in posledično sem doma takoj zagrabila za svojo kitaro in vadila naprej. Super! Mogoče mi pa nekoč uspe, da postanem dober kitarist :).
 Končujem tole objavo s fotografijo sončnega zahoda. Krasen dan!