Sončni zimski dan

Zbudila sem se v megleno jutro in se kljub pomislekom s teto odpravila smučat na Vogel. Tam se je odprlo nebo, posijalo je sonce, nad dolino pa se je razpotegoval velik meglen oblak. Krasen dan, kaj naj rečem. Smučanje me redko razočara, ker obožujem vijuganje bo beli površini, čeprav se včasih zgodi, da zaradi hitrosti končam v kupu snega ob progi. :)

Drugače pa ne morem nehati razmišljati o bliskovito približujoči se moji razstavi, ki bo že ta petek! Dogodka se že zelo veselim, malo me pa tudi skrbi. Saj veste, kako je s takimi dogodki. Zaradi njih se uniči veliko živcev, ponavadi preveč kot je potrebno, ampak na koncu je vse super. Upam, da petkova otvoritev ne bo izjema :).

Užitek

 Najti užitek v tem življenju bi moral biti prvi cilj vsakega človeka. Zame je užitek slikanje na veliko površino, igranje kitare, zimski sprehodi polni smeha, ki se končajo s premočenimi oblačili, glasba, sončni dnevi, veter v laseh, ko se voziš s kolesom po hribu navzdol in ti hladi vroče čelo, smeh mojega bratca in sestrice, pisanje pesmi, samotni sprehodi in še in še. In kaj mi to daje? To mi daje moč za nov dan, ker vem, da me ena izmed teh stvari čaka, če pa slučajno ne, si užitek pač moraš poiskati tudi tam, kjer ga sprva ne vidiš. Tako je v tem življenju. Vsak dan je preizkušnja, ki jo lahko prekoračiš ali pa se vdaš.
 Zadnjič sem opazovala starega gospoda v neki kavarni. Naročil si je skodelico kave in kozarec vode. Presenetilo me je, da je vodo zlival v kavo, da jo ohladi in čimprej popije. Morda mu je tako ljubše, jaz pa sem to dojela, kot hitenje, nervoznost, dejstvo, da si ne more privoščiti niti toliko časa, da v miru popije kavo brez dodane vode. Malo me je pretreslo, ker si najverjetneje danes težko privoščiš čas za oddih, za užitek. Današnji svet je en velik maraton - še za požirek vode se ne moremo več ustaviti.

10

Samo še 10 dni me loči do otvoritve svoje prve likovne razstave Čudeži! Kar ne morem verjeti. Po eni strani sem močno nervozna, po drugi pa komaj čakam, da že pride ta 1. marec. Še prej me čaka še nekaj šolskih obveznosti, seveda, potem pa glavo usmerim izključno samo temu, da bo tisti usodni petek lep dan, s pridihom nervoze in treme, ampak lep. Mogoče je razstava tudi izgovor, da vidim "razstavljene" tudi vse svoje predrage ljudi na enem mestu. Mislim, da bo super in tudi ti dragi bralec, če te mika obisk galerije Kašča v Radovljici, se lahko udeležiš otvoritve v petek, 1. marca, ob 19. uri. Se vidimo tam! :)

Še ena lanska spomladanska fotografija radovljiške cerkve in graščine. Naj bo že sončno in toplo! :)

Petkov večer

 Po včerajšnjem skrajno napornem tekanju od ene šole do druge (zaradi informativnega dneva), sem se udeležila valentinovega koncerta skupine Panda in Predmestje (obe skupini je ustanovil Andrej Pompe). Predmestje se je po dolgem času (mislim, da po 30-ih letih) spet združilo skupaj zaradi okrogle obletnice ustanovitelja, pri Pandi pa so se zbrali vsi bivši in zdajšnji člani skupine, tudi vse pevke, ki so se zamenjale v skupini (no, razen ene, ki je zbolela).
 Čeprav niso več tako mladi, so nam priredili super večer s super glasbo in gosti (Matevž Šalehar - Hamo in Neca Falk). Čarobno, zaljubljeno, divje, glasbeno in čudovito ozračje so vsi skupaj ustvarili na Odru pod zvezdami v ljubljanskem lutkovnem gledališču. 
 Resnično eden boljših večerov :).

 Andrej Pompe

 Neca Falk

 Hamo 

Pazi! Spremembe na obzorju!

Pa smo spet tam. Jutri je informativni dan, ki bo tako ali drugače odločal o moji "usodi" in vse skupaj me že rahlo straši.
 Štiri leta so minila tako hitro, da se mi včasih zdi, da so bile vse skupaj samo oddaljene sanje, zamegljen spomin, ki se na vsake toliko časa razjasni in to ti da vedeti, da se je to res zgodilo. Vsak jok, vsak smeh, vsak strah, vsak padec, vsaka zmaga, vsako upanje.
 Štiri leta so že minila od tistega dne, ko sem prvič prišla na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo in sem se spraševala, kako za vraga bom našla pot do šole, kako se bom znašla v novem okolju, kako bom lahko za seboj pustila kraj, kjer sem se počutila varno ravno zaradi tega, ker ga poznam kot lasten žep. Ampak je šlo. Nekako je šlo in danes, danes me začne prevzemati navdušenost, ko pomislim na vse stvari, ki so se zgodile v tem času in se še vedno čudim, kako je možno spraviti toliko stvari v pičla štiri leta. Zabavno. Od vsega tega se mi včasih zvrti v glavi. Od vsega tega kar je bilo in kar še bo.
 Jutri pa bom mogoče našla nov kraj, kjer bom začela vse od začetka. No, mogoče ne ravno čisto iz nule, ampak spet bom zapustila nekaj, kar je del mene in jaz del njega. Tako je pač v življenju. Ko se vse ustali, ko se počutiš dobro, moraš vstati in se podati v neznan svet, v meglo, vendar te ob vsakem novem začetku spremlja več luči, ki ti osvetljujejo pot. Spremembe so po naravi dobre in potrebne, včasih pa neverjetno težke in boleče.
 Še nekaj mesecev bom del nečesa, ki mi je dalo ogromno, potem pa grem, a ta štiri leta bodo vedno del mene. Tako kot tistih petnajst prej in pa nekaj let, ki me še čakajo, nekje v daljavi, nekje v megli. Vedno pa ostanejo spomini.

Celodnevno risanje na kulturni praznik

Včeraj je bil 8. februar. Najbolj vroča novica tega dne so bili najverjetneje protesti, ampak ne bi rada izgubljala besed o tem.
 Čeprav sem dijakinja Srednje šole za oblikovanje in fotografijo in sedaj končujem četrti letnik, sem včeraj prvič res izkoristila ta dan in ga preživela za skicirko.
 Štiri prijateljice smo se namreč odločile, da bomo na kulturni praznik risale, vendar si nisem mislila, da bo risanje res trajalo več kot en dan. Prve štiri ure smo preživele v prirodoslovnem muzeju, ki je bil za razliko od zadnjič, dokaj poln. Reakcije ljudi so bile zelo zabavne. Nekateri so se delali, da nas ne vidijo, drugim je bilo vseeno, tretji pa so nas obravnavali kot del razstave. Starši so se namreč postavili v bližino nas in svojim otrokom rekli: "Poglej, kako teta riše.", kot da nas sploh ne bi bilo tam. Otroci so bili sploh smešni. Eden se je zaletel v steklo, drugi se je metal po tleh, tretji pa so začudeno opazovali vse živali pa tudi nas, ker pač ne vidiš vsak dan nekoga, ki iz nerazumljivih razlogov riše tista dolgočasna okostja.
 Risarska pot nas je peljala mimo Ljubljanice, potem pa smo se vrnile v stanovanje ene izmed prijateljic, kjer smo nadaljevale z risanjem, s preučevanjem živalskih okostij in marsičem drugem, dokler nismo danes ob treh zjutraj omagale in se odpravile spat.
 Objavljam svoj jagodni izbor :).

Prijateljstvo, zabava, učenje, risanje. S temi besedami lahko povzamem včerajšnji in današnji dan.

Čas je, da povem svetu ...

... oziroma tisti manjšini, ki ji še nisem :), da imam čez 23 dni prvo samostojno razstavo! Zabavno. Cela zgodba s tem dogodkom je pač tipična zame. Čisto tipična zame. Povem jo lahko v eni povedi. Nekega jesenskega dne leta 2012 me je doletela ideja, da bi lahko imela razstavo. Nad tem sem bila precej navdušena, začela sem zbirati in slikati slike ter sestavljati načrt za dan D (ki bo, mimogrede 1. marca zvečer - podrobnejše vabilo bo prišlo malo kasneje). Sedaj pa me je popadla živčnost in najbrž bom na tisti petek norela cel dan. Ali pa že kar kakšen teden prej. Najbrž bo res tako. Sicer pa res ne pričakujem veliko od tistega dneva. Samo to, da slike ne bodo letele po tleh, da galerija ne bo prazna  in da se mi glas ne bo preveč tresel.
 Danes sem na uokvirjenje poslala tri umetnine, kar me je rahlo streznilo in mi dalo vedeti, da se to res dogaja, da se bo to zgodilo že čez 23 dni. Čas res hitro beži. Tako zelo hitro, da me včasih presune in si želim, da bi neko umirjeno stanje, kot je vožnja z vlakom, trajalo malo dlje. Samo toliko, da v miru zadihaš, da bi bil enkrat za spremembo pripravljen na naslednji korak.