Čas je, da povem svetu ...

... oziroma tisti manjšini, ki ji še nisem :), da imam čez 23 dni prvo samostojno razstavo! Zabavno. Cela zgodba s tem dogodkom je pač tipična zame. Čisto tipična zame. Povem jo lahko v eni povedi. Nekega jesenskega dne leta 2012 me je doletela ideja, da bi lahko imela razstavo. Nad tem sem bila precej navdušena, začela sem zbirati in slikati slike ter sestavljati načrt za dan D (ki bo, mimogrede 1. marca zvečer - podrobnejše vabilo bo prišlo malo kasneje). Sedaj pa me je popadla živčnost in najbrž bom na tisti petek norela cel dan. Ali pa že kar kakšen teden prej. Najbrž bo res tako. Sicer pa res ne pričakujem veliko od tistega dneva. Samo to, da slike ne bodo letele po tleh, da galerija ne bo prazna  in da se mi glas ne bo preveč tresel.
 Danes sem na uokvirjenje poslala tri umetnine, kar me je rahlo streznilo in mi dalo vedeti, da se to res dogaja, da se bo to zgodilo že čez 23 dni. Čas res hitro beži. Tako zelo hitro, da me včasih presune in si želim, da bi neko umirjeno stanje, kot je vožnja z vlakom, trajalo malo dlje. Samo toliko, da v miru zadihaš, da bi bil enkrat za spremembo pripravljen na naslednji korak.