Štiri leta so minila tako hitro, da se mi včasih zdi, da so bile vse skupaj samo oddaljene sanje, zamegljen spomin, ki se na vsake toliko časa razjasni in to ti da vedeti, da se je to res zgodilo. Vsak jok, vsak smeh, vsak strah, vsak padec, vsaka zmaga, vsako upanje.
Štiri leta so že minila od tistega dne, ko sem prvič prišla na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo in sem se spraševala, kako za vraga bom našla pot do šole, kako se bom znašla v novem okolju, kako bom lahko za seboj pustila kraj, kjer sem se počutila varno ravno zaradi tega, ker ga poznam kot lasten žep. Ampak je šlo. Nekako je šlo in danes, danes me začne prevzemati navdušenost, ko pomislim na vse stvari, ki so se zgodile v tem času in se še vedno čudim, kako je možno spraviti toliko stvari v pičla štiri leta. Zabavno. Od vsega tega se mi včasih zvrti v glavi. Od vsega tega kar je bilo in kar še bo.
Jutri pa bom mogoče našla nov kraj, kjer bom začela vse od začetka. No, mogoče ne ravno čisto iz nule, ampak spet bom zapustila nekaj, kar je del mene in jaz del njega. Tako je pač v življenju. Ko se vse ustali, ko se počutiš dobro, moraš vstati in se podati v neznan svet, v meglo, vendar te ob vsakem novem začetku spremlja več luči, ki ti osvetljujejo pot. Spremembe so po naravi dobre in potrebne, včasih pa neverjetno težke in boleče.
Še nekaj mesecev bom del nečesa, ki mi je dalo ogromno, potem pa grem, a ta štiri leta bodo vedno del mene. Tako kot tistih petnajst prej in pa nekaj let, ki me še čakajo, nekje v daljavi, nekje v megli. Vedno pa ostanejo spomini.
Ni komentarjev:
Objavite komentar