Filmček o moji razstavi :)

Objavljam predstavitev moje razstave, ki sta jo izdelala moj brat, Domen Vurnik in Jure Sovinc. Mislim, da sta izdelala super izdelek in se jima še na blogu zahvaljujem :). Ostal mi bo lep spomin na ta 1. marec in zahvaljujem se že stotič, ampak nič manj močno vsem obiskovalcem, podpornikom, prijateljem in seveda tudi moji profesorici Saši Šušteršič za vso znanje in mnenje, ki je tudi del predstavitve.

Ker vem, da ste že nervozni vam tukajle objavljam posnetek. Pa lepe praznike :).

Vse brenči, vse cveti, vse diši

 Ko sem se pred pol ure odpravile v knjižnico čez "breg" (tako rečemo našemu travniku za hišo, ki predstavlja bližnjico do mestnega središča), sem zaslišala brenčanje čebel, ki so napadle našo cvetočo češnjo. Kar naenkrat me je zadelo, da je naš travnik v zadnjem času dobil zeleno bravo v kombinaciji z vijolično, belo in modro. Spominčice, vijolice, marjetice in druge rastlinice so pokukale iz zemlje in pričarale pravo spomladansko vzdušje. Čebele letajo sem in tja, beli metulji poplesavajo po zraku, tu pa tam pa se oglasi kakšen čmrljev bas, ki skuša nerodno pristati na cvetu.

(Triglav se pa kar naprej štuli v kader :))

Končno je toplo in lepo. Še končajo se šolske obveznosti pa bo svet lepši.

Festival čokolade

Čokoholiki in vsi ostali ljudje so danes napolnili radolš'ki Linhartov trg. Skromni meščani nis(m)o navajeni toliko ljudi v našem mestu, tudi vsi parkirni prostori so bili polni. Kaj moremo, čokolada je pač čokolada. Nehote ali hote združuje ljudi, ker jo imamo vsi radi (če posplošimo). 
 Letos je festival potekal (že) drugič in za razliko od lanskega leta traja cel vikend (ideja za nedeljski izlet ;)). Trg je prekrit z velikanskim belim šotorom, vsi otroci so črni okoli ust, vsi odrasli pa z otroškim žarom v očeh skušajo delovati čim bolj odraslo, ko z užitkom okušajo to rjavo pregreho. Saj imajo tudi dober razlog za to. Čokoladnice iz cele Slovenije so prišle na obisk, glavna organizatorka Gorenjka pa si je najela kar cel prostor v radovljiški graščini.

(tipična primera čokoladne evforije :))

 Ko bi si bili vsaj večkrat tako enotni, kot pri okušanju čokolade. Svet bi bil mnogo lepši, ampak trenutno je najbolje, da si vzamemo čas za drug drugega pa naj bo to ob vroči čokoladi, kavi ali pa samo, ko preprosto sedimo nekje zunaj ali na kavču in se poslušamo.

Sonce! Toplota! Narava! Pomlad je tu! :)

Sonce je polepšal tale vikend in to zelo! :) Za razliko od vseh prejšnjih, ki so bili turobni in mokri, je bil tale pravi raj. Človek bi se najraje samo sprostil in užival vsak sončni žarek. Dan sem izkoristila kolikor se je dalo. S prijatelji smo se odpravili na Bled. Peš. No, jaz sem pograbila kolo, ker mi je ljubši in se v to prijezerno mesto odpravila po ovinkasti poti in občudovala naravo, ki jo ponuja Dežela (tako se namreč geografsko imenuje pokrajina, ki zavzema Blejski kot, Radovljico, Lesce in okoliške vasi).
 Baterije so polne, pripravljena sem na prihajajoči teden :).

Pa lep teden :).

Sončna 60-ta objava

Kakšno krivico delam soncu. Najprej tarnam, da ga nič ni, sedaj mu pa ne posvetim niti besede. Hja, tipično človeško :).
 Takole, sedaj mu posvečam 60. objavo! Krasen dan je za mano, tak soboten, sproščen, pomladen, tudi delaven, ampak že rahlo počitnikarski. Tega sicer ne bi smela čutiti, ker me čaka še naporen konec meseca in matura, ampak tako je. Kljubujem predstavi večine, da sedaj po cele dneve sedim za knjigami in si še vedno vzamem čas zase :).
 Spodnja fotografija je bila posneta zjutraj, ko je v krvoločni bitki med jasnim nebom in črnimi oblaki zmagalo sonce. Triglav je bil po dolgem času spet viden in je sijal v vsej svoji belini in veličini (na ftografiji desno), jaz pa sem se odpravila v naravo. Bil je lep pomladni dan, kakor iz čistega srebra ulit (letošnji maturantje že vedo zakaj se gre :), drugi pa, da ne boste prikrajšani).

Pa še za konec ta pesem. Danes sem v takšnem veselem razpoloženju :).

Razstava Tommasa Betija

Končno se je sivina razkadila in pokazalo se je modro nebo :). Še sonce je pokukalo in ogrelo sive obraze zamegljenih ljudi pod sabo. Jaz sem upočasnila svoj korak in zaužila kar največ sončnih žarkov ter se prepustila toplini, ki je spominjala na pomlad.
 Danes sem se odločila, da preusmerim svoj korak iz svoje stalne poti proti železniški postaji in si ogledam razstavo Tommasa Betija, mladega italijanskega slikarja. Naslov razstave je Novo slikarstvo za "drugačno" stvarnost. S svojimi slikami slikar prikaže t.i. kruto realnost. Upodobljenih je veliko pomembnih osebnosti, ki so prikazane strašljivo, kot nekakšne pošasti v človeški podobi. Angleška kraljica je prikazana z odprto čeljustjo polno nazobčanih zob, ki spominjajo na dinozavre (naslov slike je Elizardbeast :) (sliko sem sicer slikala, ampak je moj fotoaparat ni shranil. Lahko pa jo najdete na zgornjem linku :)). Prikazane so tudi druge podobe, ki predstavljajo probleme današnje družbe. To so vojaki, mladina, ki je že omadeževana s tem, da mora biti kruta, če hoče preživeti ipd. S tem nam hoče avtor sporočiti, da svet potrebuje očiščenje. Ko sem kasneje raziskovala še več Betovih del na njegovi Facebook strani, je podobno kot kraljico, prikazal tudi bivšega papeža, naslov slike pa je Uncoditional love (Brezpogojna ljubezen). Skratka, dotakne se čisto vsakega področja naše družbe in nam daje vedeti, da je povsod nekaj narobe, da nam vladajo pošasti (ni nujno, da so te pošasti ravno upodobljeni ljudje. Menim, da je izbral samo tipične predstavnike, da si človek lahko predstavlja, katera področja je predstavil.). Zanimiv je tudi portret Obame, ki je v bistvu prikazan kot priden deček (naslov slike je Golden Boy Homeworks, kar pomeni domače naloge zlatega/pridnega fanta). Prikazan je kot ubogljiv otrok, samo lutka v sistemu. Tako se res dotakne vsega in sporoča, da je čas za spremembe, s čimer pa se jaz in najverjetneje še marsikdo, strinja.
 Zanimiva pa so tudi bolj domišljijske slike, kot sta ti čisto spodaj. Malo razmišljajte o njih :).
Drugače pa je razstava odprta še do 11. aprila, vstopnine pa ni, tako, da nimate česa izgubiti :). 

 (Tommaso Bet)

 Tommaso Bet - Golden Boy Homework

 Tommaso Bet

Tommaso Bet

Spremembe ali nostalgično spominjanje otroštva

 Veliko sprememb je :). Pa če sem o eni vrsti že pisala, se moram tokrat posvetiti drugačnim, mogoče bolj vidnim spremembam.
 Naša ulica je res super ulica. Celo otroštvo sem preživela tam. S sosedom sva bila neprestano skupaj in včasih je kar malo žalostno, ko pomislim, da sva sedaj samo na "oj-ih in živjo-tih". Da ne omenjam prelepega razgleda, ki ga nudi. Ulica je speljana tako, da se spusti po klancu navzdol. To je bil pravi adrenalin, ko smo se spuščali po njem z raznimi majhnimi traktorji, avtomobili, kolesi, rolkami, rolerji in vsem drugim, kar je imelo kolesa :), da ne omenjam vseh skrivališč, kolesarskih tekem "do konca ulice" in neprekinjenega brcanja žoge pozno v poletno noč, dokler se niso iz naših domov zaslišali že rahlo jezni glasovi naših staršev, naj vendar že pridemo domov.
 Od tega je minilo že kakšno desetletje in stvari so se spremenile. Vsi smo že tako rekoč odrasli, na začetku študija pa tudi našo uličico so zadele spremembe. Hiše naših sosedov se rušijo in postavljajo si nove, ljudje se menjajo, izseljujejo in priseljujejo. Posekali so nekaj dreves, ki so se včasih bohotno vzpenjala v nebo in so dajale zavetišče marsikateremu mačkonu in ptičji družini (no, če so se srečali, najbrž ptiči niso bili ravno srečni :)).
 O tem večinoma razmišljam, ko hodim proti domu. Kmalu se bo vse tako spremenilo, da se bomo pozabili pozdravljati in počasi bodo odnosi krhki, kot jajčna lupina. Na srečo ostane spomin, ki si ga pričaraš na vsake toliko časa. Živeti v preteklosti ni priporočljivo, ampak majhen skok nazaj, v "boljše čase" pa ni nikoli odveč :).

Pa še nekaj slik iz letošnjih sončnih dni, posnete na vrhu moje ulice :).