Vsak konec prinaša nov začetek in vsak začetek prinaša nova razpotja. Vsaka nova stran, ki jo obrnemo prinaša nova odločanja, ki so nemalokrat preklemano težka. To lahko pove vsak. Tudi jaz.
Že skoraj celo leto sem bila prepričana, da vem kaj želim študirat naprej. Trdno sem bila prepričana, da bom končala s šolanjem v umetniški smeri in se bom raje vpisala na Filozofsko fakulteto. Vendar sem se pred kratkim, ko smo bili v Prekmurju, kjer smo slikali in kiparili, zavedala dejstva, da bo čez nekaj mesecev moje slikanje počasi zamrlo. Zavedala sem se, da ne bom nikoli več prišla v šolo, kjer bi me pričakal velik kos papirja in nekaj oglja in bi z njim vizirala, mazala, risala v upanju, da bom mogoče zadela motiv, ki ga rišem. Prav tako mogoče ne bom nikoli več s seboj tovorila platno in barve ter z njimi ustvarjala pokrajino in vanjo trosila delčke moje duše. To me je kar naenkrat zadelo tako zelo močno, da me je popolnoma streznilo in majhen glas mi je rekel, da še ni vse izgubljeno, da še vedno lahko nadaljujem študij na ALU smer slikarstvo. Seveda se zavedam, da najbrž nimam velikih možnosti, ampak mislim, da bom vseeno poskusila. Nekaj me neizmerno vleče k temu, da bi to še nadaljevala.
Nikar ne mislite, da sem do te samozavesti prišla sama. Zato, da danes lahko rečem, da dejansko uživam in nekako spoštujem svoja dela, sem potrebovala 3 leta vztrajanja, upanja, prepričevanja, mišljenja, da sem najbolj netalentiran človek na naši šoli, obupa, joka, smeha in predvsem zavedanja, da so ob meni neverjetni ljudje. Vsako leto najdem nekoga novega. To so vsi tisti, ki so mi mogoče nezavedno pa tudi vlivali upanje, da zmorem. Poleg prijateljev in družine, katerim sem neizmerno hvaležna, da so mi dali toliko stvari, za katere se mogoče ne bom nikoli mogla dovolj zahvalit, mislim, da brez moje profesorice za risanje in slikanje ne bi šlo. Nikoli. Neizmerno jo spoštujem in sem ji hvaležna, da je vedno vztrajala ob meni in me podpirala ter sprejela moj stil risanja in slikanja, ker vem, da bi marsikdo obupal nad mano. Takšnega enkratnega človeka res ne srečaš povsod.
Mislim, da je pred mano težko leto in vem, da še za marsikoga. Toliko nas prehaja na novo stran in veliko nas je, ki se bomo morali odločiti o tem, kaj bomo počeli v tem življenju. Da odkrijemo za kaj smo bili poslani na naš planet in tako polepšamo svet.
torek, 25. september 2012
torek, 18. september 2012
Neizmerno bogastvo
Neizmerno bogastvo je stvar, ki jo vsak človek potrebuje. Najprej naj pojasnim, da z bogastvom mislim nekaj neskončno dragocenejšega od denarja, biserov in diamantov. Z bogastvom mislim predvsem prijatelje, družino, iskrenost, prijaznost, odpuščanje, veselje, mir in podobne stvari.
Zdaj pa razlaga. Kot materialno bogastvo, za katerega žal ne moremo reči, da je popolnima nepotreben v naših življenjih, je tudi takšnole bogastvo težko dobiti. Nekateri ga zbirajo celo življenje, nekateri kmalu obupajo in za vedno obtičijo na nekem mestu ter se počasi pogrezajo v samoto. Nekateri se ga niti ne trudijo zbirati in se raje skrivajo v sencah nasilja, jeze, strahu in brezupa. Za zbiranje takega bogastva ne potrebuješ visoke izobrazbe, službe, statusa, denarja. Ničesar takšnega. Potrebno je samo odpreti srce, biti potrpežljiv, strpen, ker se ti dragulji skrivajo povsod in v raznih oblikah. Včasih se mogoče niti ne zavedamo, da smo katerega prejeli. Skrivajo se v objemih, prijaznih pogledih, nasmehih, stiskih rok, pismih, besedah, pesmih, darilih, podarjenih kar tako, prijateljskih zbadanjih, uslugah, pogovorih, solzah in še marsikje drugje. Verjetno s temi dragulji ne boš mogel kupiti hiše, vendar ti nobeno delo ne bo težko, če boš imel te dragocenosti v svojem srcu. Veliko lažje ti bo, ko se boš znašel v situaciji, ki ni ravno prijetna. Če imaš prijatelje, ti bodo stali ob strani, ko boš na tleh. Družina bo tudi vedno tam, tudi če vedo, da nisi ravnal najbolje. Iskrenost je pomembna, ker v takih situacijah veš, na koga se res lahko zaneseš. Prijaznost in dobra volja te bosta postavila na noge.
Vendar obstajajo stvari v tem bogastvu, ki ponavadi pridejo v paketu z manj privlačnimi stvarmi. Si že kdaj videl veselega človeka, ki ni nikoli jokal? Morda res ne pred teboj, vendar je bil globoko v sebi neznansko žalosten. Veselje, tisto pravo veselje, ki je brezskrbno in brez grenkih priokusov je dokaj redko, pa še takrat traja nekaj trenutkov. Vedno te nekje v glavi ščipa nek problemček, ki te nenehno opozarja, da nimaš pravice, da si vesel. Zato so ti trenutki čistega veselja še posebej zlati. Potem je tu še mir. Predvsem imam v mislih mir v srcu, mir v nas. Ta pa je še bolj redek kot pravo veselje. Mnogi ljudje so že govorili, da je človek resnično miren in srečen šele na smrtni postelji, kar mogoče sploh ni tako napačna domneva.
Najtežji kos zlata, ki pa ga premore tole naše bogastvo pa je po mojem mnenju odpuščanje. To je mogoče nekaj najtežjega na svetu. Bi lahko odpustili človeku, ki vam je povozil otroka? Ali nekomu, ki vas je izdal vi pa ste zanj naredili vse? Težko je. Vendar najbolj zanimiva stvar pri vsem tem je, da odpuščanje ni dar za druge ampak predvsem za vas same. Če nekomu iskreno odpustite, bo vaše življenje tisočkrat lažje. Zamere ni težko držati, a z leti prinaša breme, ki vas lahko zlomi. Prav tako vas lahko zlomi tudi, če ne odpuščate sami sebi. To je najbrž najtežje. Odpustiti samemu sebi. Verjemite, tudi jaz delam na tem.
Mogoče je nam, kristjanom, lažje razumeti zakaj je tako bogastvo pomembno, ampak mislim, da bi tako morali razmišljati vsi. Ne glede na vero, raso, položaj. Vendar se zavedam, da je to najbrž nemogoče, kar pa ne pomeni, da bi morali vreči puško v koruzo in odnehati. Še vedno lahko osvetlimo ta naš planet.
Omeniti pa moram še, da se trudim nabirati tale zaklad, zato da bo z leti postal večji. In če ste na isti poti kot jaz, se gotovo zavedate, da je včasih težko. Vendar ne obupajte. Ne obupajte.
Zdaj pa razlaga. Kot materialno bogastvo, za katerega žal ne moremo reči, da je popolnima nepotreben v naših življenjih, je tudi takšnole bogastvo težko dobiti. Nekateri ga zbirajo celo življenje, nekateri kmalu obupajo in za vedno obtičijo na nekem mestu ter se počasi pogrezajo v samoto. Nekateri se ga niti ne trudijo zbirati in se raje skrivajo v sencah nasilja, jeze, strahu in brezupa. Za zbiranje takega bogastva ne potrebuješ visoke izobrazbe, službe, statusa, denarja. Ničesar takšnega. Potrebno je samo odpreti srce, biti potrpežljiv, strpen, ker se ti dragulji skrivajo povsod in v raznih oblikah. Včasih se mogoče niti ne zavedamo, da smo katerega prejeli. Skrivajo se v objemih, prijaznih pogledih, nasmehih, stiskih rok, pismih, besedah, pesmih, darilih, podarjenih kar tako, prijateljskih zbadanjih, uslugah, pogovorih, solzah in še marsikje drugje. Verjetno s temi dragulji ne boš mogel kupiti hiše, vendar ti nobeno delo ne bo težko, če boš imel te dragocenosti v svojem srcu. Veliko lažje ti bo, ko se boš znašel v situaciji, ki ni ravno prijetna. Če imaš prijatelje, ti bodo stali ob strani, ko boš na tleh. Družina bo tudi vedno tam, tudi če vedo, da nisi ravnal najbolje. Iskrenost je pomembna, ker v takih situacijah veš, na koga se res lahko zaneseš. Prijaznost in dobra volja te bosta postavila na noge.
Vendar obstajajo stvari v tem bogastvu, ki ponavadi pridejo v paketu z manj privlačnimi stvarmi. Si že kdaj videl veselega človeka, ki ni nikoli jokal? Morda res ne pred teboj, vendar je bil globoko v sebi neznansko žalosten. Veselje, tisto pravo veselje, ki je brezskrbno in brez grenkih priokusov je dokaj redko, pa še takrat traja nekaj trenutkov. Vedno te nekje v glavi ščipa nek problemček, ki te nenehno opozarja, da nimaš pravice, da si vesel. Zato so ti trenutki čistega veselja še posebej zlati. Potem je tu še mir. Predvsem imam v mislih mir v srcu, mir v nas. Ta pa je še bolj redek kot pravo veselje. Mnogi ljudje so že govorili, da je človek resnično miren in srečen šele na smrtni postelji, kar mogoče sploh ni tako napačna domneva.
Najtežji kos zlata, ki pa ga premore tole naše bogastvo pa je po mojem mnenju odpuščanje. To je mogoče nekaj najtežjega na svetu. Bi lahko odpustili človeku, ki vam je povozil otroka? Ali nekomu, ki vas je izdal vi pa ste zanj naredili vse? Težko je. Vendar najbolj zanimiva stvar pri vsem tem je, da odpuščanje ni dar za druge ampak predvsem za vas same. Če nekomu iskreno odpustite, bo vaše življenje tisočkrat lažje. Zamere ni težko držati, a z leti prinaša breme, ki vas lahko zlomi. Prav tako vas lahko zlomi tudi, če ne odpuščate sami sebi. To je najbrž najtežje. Odpustiti samemu sebi. Verjemite, tudi jaz delam na tem.
Mogoče je nam, kristjanom, lažje razumeti zakaj je tako bogastvo pomembno, ampak mislim, da bi tako morali razmišljati vsi. Ne glede na vero, raso, položaj. Vendar se zavedam, da je to najbrž nemogoče, kar pa ne pomeni, da bi morali vreči puško v koruzo in odnehati. Še vedno lahko osvetlimo ta naš planet.
Omeniti pa moram še, da se trudim nabirati tale zaklad, zato da bo z leti postal večji. In če ste na isti poti kot jaz, se gotovo zavedate, da je včasih težko. Vendar ne obupajte. Ne obupajte.
torek, 11. september 2012
Misli, misli, misli ali potek običajnega šolskega dneva // Thoughts, thoughts, thoughts or how my school day looks like
Moj dan se v teh šolskih dneh začne že zgodaj, ko večina ljudi še spi in na cesti srečujem le raznašalce časopisa in nekatere ljudi, ki jih je življenje prisililo, tako ali drugače, da se počasi odpravijo na delo in v šolo. Drugače pa vlada tišina, ki jo na vsake toliko trga žvrgolenje jutranjih ptic, ki že kličejo sonce.
In nekje tam vmes se slišijo moji koraki, ki odmevajo po zaspanih ulicah. Verjetno kakšna radovedna babica pogleda skozi okno in me zagleda, a jaz tega ne opazim, ker sem izgubljena globoko v mojih mislih, ki se prepletajo po moji glavi in me počasi posrkajo v svoj objem. Še sreča, da moje noge vedo, da sem namenjena na železniško postajo, ker drugače bi verjetno zatavala nekam drugam. Nekam daleč. Kar v resnici sploh ne bi bilo tako slabo.
Potem pa, ko pridem na postajo, zagledam ljudi, ki imajo za nekaj minut isti cilj kakor jaz; priti na vlak. In čakamo. Vsak je ujet v svojih mislih in se ne zmeni za drugega. Jaz pa opazujem, kako čakajo. Kako nestrpno pogledujejo na desno stran, iz katere bo prišel vlak. Opazujem kako se skupina fantov pogovarja o vseh možnih rečeh in kako gospa z klobukom, kot vsak dan stoji tam s torbico v roki in se prisiljeno smehlja, čeprav mogoče ni res srečna. Opazujem ljudi, za katere ne vem ali bi jih pozdravila ali ne, ker smo se nekoč dolgo poznali, a je zdaj to kar naenkrat izginilo.
Kmalu pride vlak in vsi hitimo nanj, da bi dobili svoje štiri sedeže in mogoče še malo zatisnili oči. Tako se usedem in poslušam glasbo. Vsaka pesem me spomni na nekoga, nekaj, nekoč. Začnem razmišljati o vsem. O prijateljih, ki jih bom spet videla tisti dan, o stvareh, ki jih ne bi smela nikoli zaupati nikomur a sem jih, o vremenu, o času, ki teče prehitro, o šoli in vseh stvareh, ki mi pač padejo na glavo. In tako razmišljam še celo pot v šolo, do prvega odmora, ko misli pretrga smeh prijateljev in se začnem vključevati v pogovore.
Počasi začne šola minevati in spet sedim na vlaku in premišljujem o vsem ... spet. Premišljujem o tem kako sem mogoče spet pretiravala s šalami, kako grem mogoče komu močno na živce, kako se bom borila za ohranjanje stikov z vsemi, ki so mi blizu, ker pač prijateljev, vsaj jaz, ne dobiš kar tako, še posebej nekoga za katerega bi storila karkoli samo, da ne bi odšel iz mojega življenja. Premišljujem o tem, da sem storila že preveč napak in da se s tem že nekaj časa ne obremenjujem. Navsezadnje sem samo človek.
Delam in izrekam stvari, za katere mi je potem močno žal. A na koncu se z vsem sprijaznim in grem naprej, vendar se še prevečkrat oziram nazaj, ker pač stvari ne morem nikoli pustiti povsem na miru.
Tako se odpravim proti domu, da mogoče naredim še kaj pametnega tisti dan, da mogoče zabrenkam na kitaro in pomirim moje misli in dušo.
My school day begins very early, when others are still sleeping, and the only people I meet are newspaper delivers and the ones who have to go to work and school. Otherwise, silence is spreading all around, and it's now and then disturbed by birds singing, that are already calling the morning sun.
And somewhere in the middle of all of that, the sound of my steps can be heard, echoing around the sleepy streets. I believe that a curious old lady is watching me, but I don't see that, because I'm traped in my own world. My thoughts are spreading through my head and I am slowly fallen in their arms. Fourtenately my legs know exactly where I'm supposed to go, that I have to go to the Railway station, beacuse otherwise I would probably wander somewhere else. Far away. Which wouldn't be so bad afterall.
When I come to the station, I see people, who have, maybe just for some minutes, the same goal as I; they want to get on the train. And so we wait. They are all caught in their thoughts, they don't care about each other. And I observe them. I watch them how they wait, how they nervously turn their heads to the right, from where the train will arrive. I watch how a group of boys talk about everything, I watch a lady with a hat, who always has a forced smile on her face, even though she's probably not really happy. I watch people that I'm not sure if I'd say hi to them, because we knew each other some time ago, but know that feeling has vanished.
Suddenly the train comes and we all rush to it, to get some free sits and take a nap. I sit down and listen to music. Every song reminds me of something, someone, somewhere. I start to think about everyone and everything. About my friends I will see this day, about the things I trusted someone but I shouldn't have, about the weather, about the time that is running too fast, about school and other things that pop out in my head. And so I think about that untill the thoughts are cut of by friends laughter and I start a conversation.
Lessons are slowly passing by, and I get on the train and start to think about everything again. I think about how I probably told too much jokes, that I probably annoy someone very much, how I'm going to try my best too keep in touch with people I love, because I find it hard to find new friends, especially the ones for who I would don everything just to keep them close. I also think about the number of my mistakes and how I stopped care about that a while ago. Afterall, I am only human.
I do and say things that I regret later. But in the end I am okay with that and I move on, but I go back to those things too often, because I never really move on.
And so I'm walking home, hoping I will do something good today, that I pick up my guitar and comfort my heart and soul.
In nekje tam vmes se slišijo moji koraki, ki odmevajo po zaspanih ulicah. Verjetno kakšna radovedna babica pogleda skozi okno in me zagleda, a jaz tega ne opazim, ker sem izgubljena globoko v mojih mislih, ki se prepletajo po moji glavi in me počasi posrkajo v svoj objem. Še sreča, da moje noge vedo, da sem namenjena na železniško postajo, ker drugače bi verjetno zatavala nekam drugam. Nekam daleč. Kar v resnici sploh ne bi bilo tako slabo.
Potem pa, ko pridem na postajo, zagledam ljudi, ki imajo za nekaj minut isti cilj kakor jaz; priti na vlak. In čakamo. Vsak je ujet v svojih mislih in se ne zmeni za drugega. Jaz pa opazujem, kako čakajo. Kako nestrpno pogledujejo na desno stran, iz katere bo prišel vlak. Opazujem kako se skupina fantov pogovarja o vseh možnih rečeh in kako gospa z klobukom, kot vsak dan stoji tam s torbico v roki in se prisiljeno smehlja, čeprav mogoče ni res srečna. Opazujem ljudi, za katere ne vem ali bi jih pozdravila ali ne, ker smo se nekoč dolgo poznali, a je zdaj to kar naenkrat izginilo.
Kmalu pride vlak in vsi hitimo nanj, da bi dobili svoje štiri sedeže in mogoče še malo zatisnili oči. Tako se usedem in poslušam glasbo. Vsaka pesem me spomni na nekoga, nekaj, nekoč. Začnem razmišljati o vsem. O prijateljih, ki jih bom spet videla tisti dan, o stvareh, ki jih ne bi smela nikoli zaupati nikomur a sem jih, o vremenu, o času, ki teče prehitro, o šoli in vseh stvareh, ki mi pač padejo na glavo. In tako razmišljam še celo pot v šolo, do prvega odmora, ko misli pretrga smeh prijateljev in se začnem vključevati v pogovore.
Počasi začne šola minevati in spet sedim na vlaku in premišljujem o vsem ... spet. Premišljujem o tem kako sem mogoče spet pretiravala s šalami, kako grem mogoče komu močno na živce, kako se bom borila za ohranjanje stikov z vsemi, ki so mi blizu, ker pač prijateljev, vsaj jaz, ne dobiš kar tako, še posebej nekoga za katerega bi storila karkoli samo, da ne bi odšel iz mojega življenja. Premišljujem o tem, da sem storila že preveč napak in da se s tem že nekaj časa ne obremenjujem. Navsezadnje sem samo človek.
Delam in izrekam stvari, za katere mi je potem močno žal. A na koncu se z vsem sprijaznim in grem naprej, vendar se še prevečkrat oziram nazaj, ker pač stvari ne morem nikoli pustiti povsem na miru.
Tako se odpravim proti domu, da mogoče naredim še kaj pametnega tisti dan, da mogoče zabrenkam na kitaro in pomirim moje misli in dušo.
My school day begins very early, when others are still sleeping, and the only people I meet are newspaper delivers and the ones who have to go to work and school. Otherwise, silence is spreading all around, and it's now and then disturbed by birds singing, that are already calling the morning sun.
And somewhere in the middle of all of that, the sound of my steps can be heard, echoing around the sleepy streets. I believe that a curious old lady is watching me, but I don't see that, because I'm traped in my own world. My thoughts are spreading through my head and I am slowly fallen in their arms. Fourtenately my legs know exactly where I'm supposed to go, that I have to go to the Railway station, beacuse otherwise I would probably wander somewhere else. Far away. Which wouldn't be so bad afterall.
When I come to the station, I see people, who have, maybe just for some minutes, the same goal as I; they want to get on the train. And so we wait. They are all caught in their thoughts, they don't care about each other. And I observe them. I watch them how they wait, how they nervously turn their heads to the right, from where the train will arrive. I watch how a group of boys talk about everything, I watch a lady with a hat, who always has a forced smile on her face, even though she's probably not really happy. I watch people that I'm not sure if I'd say hi to them, because we knew each other some time ago, but know that feeling has vanished.
Suddenly the train comes and we all rush to it, to get some free sits and take a nap. I sit down and listen to music. Every song reminds me of something, someone, somewhere. I start to think about everyone and everything. About my friends I will see this day, about the things I trusted someone but I shouldn't have, about the weather, about the time that is running too fast, about school and other things that pop out in my head. And so I think about that untill the thoughts are cut of by friends laughter and I start a conversation.
Lessons are slowly passing by, and I get on the train and start to think about everything again. I think about how I probably told too much jokes, that I probably annoy someone very much, how I'm going to try my best too keep in touch with people I love, because I find it hard to find new friends, especially the ones for who I would don everything just to keep them close. I also think about the number of my mistakes and how I stopped care about that a while ago. Afterall, I am only human.
I do and say things that I regret later. But in the end I am okay with that and I move on, but I go back to those things too often, because I never really move on.
And so I'm walking home, hoping I will do something good today, that I pick up my guitar and comfort my heart and soul.
Naročite se na:
Objave (Atom)