Pogled s palme

Zanimivo je, kako ljudje vplivamo drug na drugega. Na to temo sva s prijateljico, lansko leto, ko smo bili v Rimu, razvili teorijo o življenju :).
 Življenje sva primerjali s palmami :). Celo razmišljanje se je začelo z mislijo:"Življenje je kot palma; na vsake toliko časa ti pade kokos na glavo." In se je začela razvijati vsa teorija okrog tega. Na pol v šali, na pol zares seveda :). Takole gre:
 Človek začne plezati po palmi. Najprej gre bolj počasi, ker je še šibak, kasneje pa vse hitreje (zato čas mineva hitreje, ko odraščamo (: ). Te palme so take hecne vrste. Vsak človek ima svojo palmo, ampak na vsake toliko časa se palmi  združita in nastajajo različna spoznanstva (prijateljstvo, sovražniki, partnerji ...). Vsi ljudje imamo skupni cilj, ki je, da moramo nekako priti do vrha, iz katerega na vsake toliko letijo kokosovi orehi. Včasih te tadanejo in te skoraj vržejo iz debla (če padeš dol, sva s prijateljico zaključili, da to pomeni samomor), vendar se nekako rešiš, včasih pa ti kokos prestreže kakšen prijatelj, ki je takrat ob tebi. Seveda velja tudi obratno, tudi ti pomagaš drugim. Če pa je ob tebi nekdo, ki ti želi slabo, ti bo ves čas govoril, da upa, da boš obupal, da boš padel, da te bo zadel kakšen kokos. Prav zaradi tega pa postaneš previden in se umikaš tem padajočim kokosom. To ti daje dodatno moč, da vztrajaš (zato pravimo, da nam ljudje, ki nam želijo slabo, dajo kar veliko v tem življenju (: ). Končni cilj pa je vrh palme, do katerega vodijo prav vsa debla in gre dejansko za eno ogromno palmo z milijardami in milijardami debli.
 Tako. To je ta najina teorija. Kaj vse se podi po naših glavah. To razmišljanje pa dokazuje, da se iz heca hitro razvije resna debata. Pa naj še kdo reče, da življenje ni za hec :).

Vse skupaj je en sam tek

Vse teče. Teče voda, teče čas, teče človek, teče zrak, teče volk, teče mravlja. Vse. Morda je to cel smisel tega življenja. Ko pridemo na en cilj, moramo vdihniti, izdihniti in odteči naprej. Na koncu pa kakor Fedipij na Maratonskem polju izdihnemo na končnem cilju in postanemo junaki, če ne drugemu, lastni duši ali pa, če hočete, Bogu oz. drugim bogovom. 
 Vsak dan se premaknem za več kot 100 kilometrov. Ne tečem ravno ves čas :), ponavadi samo nekaj metrov, ko lovim vlak ali zeleno luč (no, razen, če se odpravim teči za rekreacijo). Ampak vsakič ko pomislim koliko kilometrov naredim vsak dan, se mi vse skupaj zdi kar presenetljivo, včasih pa celo utrujajoče in takrat se oglasijo možgani in rečejo: "Pa, zakaj to počneš? A nisi že sita teh vlakov in hoje?" Jah, glede nato, da sem na vlaku preživela že vsaj 2400 ur, bi se mi vse skupaj že moralo priskutiti, ampak se mi ni in to iz čisto preprostega razloga. Tista ura na vlaku je eno samo mirovanje, včasih tudi spanje, razmišljanje o dnevu, počitek, sprostitev. Včasih napišem kakšno pesem, včasih sedim nepremično celo pot, včasih se učim, spet drugič berem ipd. Uživam tudi, če sem tisto uro sama oz. v družbi neznancev, ki te pustijo pri miru. Saj včasih nanese, da se srečam s kakšnim prijateljem ali znancem, ampak vseeno raje tisto uro preživim sama s sabo. Po naravi sem namreč bolj samotarski tip in mi ni težko biti sama. Res ne.
 Zdajle, ko obiskujem še priprave za sprejemne izpite na akademiji, se mi je delovni teden tako rekoč zavlekel še čez soboto in s tem sem pridobila dve samotarski uri :).
 Včasih je res naporno, ampak tega bo itak kmalu konec. Stisnit bo treba še teh nekaj mesecev potem pa se odpravim na oddih, ki bo trajal dlje kakor tisti dve uri na dan in bo veliko bolj družabno obarvan :). Do takrat pa se lahko kljub vsem šolskim tegobam, ki skušajo naš um, da se zruši in obupa, zavedam, da je svet lep. :)

Hrepenim po zeleni!

 Zadnje čase se v moji glavi pojavlja samo ena preprosta poved: "Pomlad, pridi že, prosim!" Zima je bila krasna, čudovita, ledena, pravljična, polna dosežkov naših športnikov. Bila je tista prava zima, polna otroške radoživosti, sankanja, smučanja, kepanja, premočenih oblačil, tople peči, dolgih večerov, mrzlih juter, premraženih in nasmejanih obrazov. Ampak sedaj, ko smo se vsi do sitega nakidali in ko spomladanske rože že počasi lezejo iz zemlje, pa bi bilo toplo sonce še kako  dobrodošlo.
 Današnji dan je bil zelo spomladanski, ampak muhasto obnašanje vremena se še ni odstranilo, saj je v nedeljo spet napovedan sneg. No ja, pa naj bo če že hoče, kaj dosti res ne moremo narediti glede tega. Do takrat pa lahko samo gledam lanske majske fotografije radol'ške okolice in še malce hrepenim po tem čudovitem letnem času. :)

Slona ne bi bilo, če ...

... ne bi bilo toliko drugih stvari, ki niso slon :). V petek smo imeli tečajevci (hodim na priprave za sprejemne izpite na ALUO) po dvournem risanju tihožitja, kot vedno, še eno predavanje, ki ga vsakič vodi drug profesor iz akademije. Tokrat je predavanje vodil arhitekt in kipar Jože Barši, ki je pripravil izčrpno, a zanimivo predavanje z naslovom Ne, ki si ga lahko preberete tukaj. Besedilo je dokaj filozofsko, govori o lenobi, o ne-jih, o tem kaj je umetnost in kaj ni.
 Najbolj zanimiv del pa je bil tale s slonom. V meni se skriva nekaj filozofa in včasih tudi sama zafilozofiram, kar velikokrat pomeni, da razmišljam o kakšni stvari, ker moram delati nekaj kar mi ni čisto po godu in potem pridem do zanimivih sklepov, ki ponavadi potonejo v pozabo, ker si ne zapisujem takih reči in to preprosto zato, ker misli švigajo hitreje od svinčnika in se veliko podatkov izgubi. To se mi pogosto dogaja,  že med pisanjem šolskega eseja je težko slediti mislim, ampak pri filozofiranju je še toliko težje.
 Ampak nazaj k slonu :). Iz tega sem razvila nekaj sklepov, ki se ne nanašajo toliko na Baršijev članek, ampak so bolj plod mojih misli. On v tekstu poudarja, da slona ne bi bilo, če ne bi bilo toliko stvari, ki niso slon. To pomeni, da je slon tudi zato, ker je toliko neslonosti na svetu. Ta teorija se lahko prenese na bolj iskati-smisel-življenja področje. Nesreča, obup, žalost, bolezen so samo zato, ker obstajajo sreča, upanje, veselje, zdravje. Če smo bolj optimistični, lahko rečemo, da ravno obratno :). Veselje je zato, ker je žalost. Preprosto pa vseeno zapleteno. Mislim, da gre vse skupaj  za neko uravnoteženost stvari, vse mora biti zato, da vse je. Brez sonca ne bi bilo dežja, brez rastlin ne bi bilo rastlinojedcev in tako naprej. Čisto logične stvari, ampak vseeno je zanimivo, da to lahko sproži tak miselni proces.
 Drugače povedano, za dežjem vedno posije sonce :). Pa čeprav je zdajle videti, da pomladi ne bo in se sneg še vedno usipa iz neba. Ampak, če nekaj je potem je njegovo nasprotje tudi. Življenje je polno kontrastov. Rdeča packa na zelenem platnu je zanimivejša od samega zelenega platna, če dodam še malo likovne teorije v tole razmišljanje ;).

Marčevsko aprilsko vreme

Kakšno muhasto vreme! V ponedeljek sem lahko že slekla plašč, ga pobasala pod ramo ter se sprehodila ob Ljubljanici, kjer sem uživala v sončnem dnevu.
 Ampak pomlad, zgleda, še noče priti. Nekaj dni nazaj je padal dež, danes pa sneži in brije mrzel veter.
 zaradi muhavosti vremena smo v šoli prestavili športni dan na danes, kar se je izkazalo za rahlo slabo potezo. Vreme nam je najprej dal šah z dežjem, nato pa še mat s snegom in bili smo prisiljeni prestaviti pohodniški cilj Golovec na Ljubljanski grad. Kakšna dogodivščina! Zajel nas je snežni metež, hodili smo po stranskih blatnih poteh in na cilj prišli nadvse izčrpani in sestradani tako, da smo hlastno pojedli vso malico. Saj smo si to tudi zaslužili! Dvajset minutni pohod ni za vsakega planinca :).
 Kot vidite sem preživela zanimiv dan, vendar vseeno res, res, RES že hrepenim po dnevih, sončnih in toplih, kot je bil tale na fotografijah pred nekaj tedni, ko se je začel taliti sneg in je posijalo toplo sonce :).

Upam, da je bil sarkazem očiten :), ampak vseeno je bil lep in zabaven dan, saj so bile šale na račun pohoda zelo posrečene in vsekakor smo pridobili tisto polovico zdravja, ki ji radodarno podarja smeh. :)

Resnica o življenju ali ponovno poveličevanje majhnih stvari

 Kako čudovito je to življenje v svojih sladko-grenkih trenutkih! Sestavljeno je iz samih veselih in žalostnih drobcev in to je definicija življenja, drugače ne gre. Samo pomislite! Že voda, ki je vir življenja, lahko s svojim curkom zada močno bolečino, v naslednjem trenutku pa že prijetno zašumi, sprosti telo in pogasi žejo.
 Včeraj sem se z avtom vozila skozi gosto meglo, ki bi jo lahko rezal z nožem. Na vsake toliko časa se je pot razjasnila in včasih me je presenetil kakšen znak za omejitev hitrosti, tako da sem morala močno zavirati, spet drugič se je pokazal oster ovinek, ampak kljub vsem tem tegobam sem prišla do cilja. Takšno je tudi to naše muhasto življenje, kjer meglice vztrajajo pred našimi očmi skoraj da cel čas (razen takrat, ko se zaradi zaljubljenosti dvignemo visoko v zrak, ampak to je že druga zgodba :)).
 Vedno znova pa se vračam k tem majhnim lepim stvarem, ki v resnici pomenijo vse. Saj veste, to je tisti nasmeh prijatelja, ko se ti zdi, da gre vse narobe, to je tisti trenutek, ko strojevodja samo zaradi tebe ustavi vlak, da lahko ves zadihan vstopiš v vagon in se hvaležno usedeš na sedež. Nekaj izmed teh stvari sem zbrala v svoji pesmi Čudeži. Pesem sem že objavila, tokrat pa vam posredujem še besedilo.

ČUDEŽI

Otroški nasmeh,

skrit za dlanmi.

Droben poljub,

iz ljubezni.

Majhen dotik,

ki prežene vse skrbi.

Topel objem,

prijatelja.

To so čudeži,

čudež sva jaz in ti,

čudeži,

so majhne stvari.

Bežni pogled,

ki razjasni obraz.

Otroški glas,

ki prežene mraz.

Tvoj smeh,

ki me dvigne visoko,

visoko v zrak,

da nisem več na tleh.

To so čudeži,

čudež sva jaz in ti,

čudeži,

so majhne stvari.

Življenje je čudovito, a še zdaleč ni lahko. Znano pa je, da težke, velike in pomembne stvari prinašajo največ veselja in zadovoljstva.

Obljubljeni posnetek

Tako. Objavljam obljubljeni posnetek svoje pesmi. Ni ravno iz petkove otvoritve, ampak videa nikakor nisem mogla naložiti gor. Pa drugič .

 Še vedno prebavljam tale petek, res je bilo super. :)

Poslušajte si tule :).

50. objava v znamenju razstave

Včeraj sem imela otvoritev svoje prve samostojne likovne razstave in bilo je neverjetno čudovito. Ljudje so bili navdušeni in še sedaj ne morem čisto dojeti vsega skupaj. Najbolj me je bilo strah mojega pevskega nastopa (zapela sem dve pesmi, ena je bila avtorska), vendar sem bila nenavadno mirna in osredotočena samo na to, da moram to izpeljati tako kot sem neštetokrat sama v svoji sobi. Posnetek nastopa bom najverjetneje objavila jutri, spodaj pa so utrinki iz tega večera.

(fotografiral je Domen Vurnik :))

Še enkrat hvala vsem, ki ste prišli, tisti, ki pa ne, pa si lahko razstavo ogledate še do konca tega meseca.

Za konec pa še tole. Lahko bi se reklo, da mi ta pesem prinaša srečo :).