Vse skupaj je en sam tek

Vse teče. Teče voda, teče čas, teče človek, teče zrak, teče volk, teče mravlja. Vse. Morda je to cel smisel tega življenja. Ko pridemo na en cilj, moramo vdihniti, izdihniti in odteči naprej. Na koncu pa kakor Fedipij na Maratonskem polju izdihnemo na končnem cilju in postanemo junaki, če ne drugemu, lastni duši ali pa, če hočete, Bogu oz. drugim bogovom. 
 Vsak dan se premaknem za več kot 100 kilometrov. Ne tečem ravno ves čas :), ponavadi samo nekaj metrov, ko lovim vlak ali zeleno luč (no, razen, če se odpravim teči za rekreacijo). Ampak vsakič ko pomislim koliko kilometrov naredim vsak dan, se mi vse skupaj zdi kar presenetljivo, včasih pa celo utrujajoče in takrat se oglasijo možgani in rečejo: "Pa, zakaj to počneš? A nisi že sita teh vlakov in hoje?" Jah, glede nato, da sem na vlaku preživela že vsaj 2400 ur, bi se mi vse skupaj že moralo priskutiti, ampak se mi ni in to iz čisto preprostega razloga. Tista ura na vlaku je eno samo mirovanje, včasih tudi spanje, razmišljanje o dnevu, počitek, sprostitev. Včasih napišem kakšno pesem, včasih sedim nepremično celo pot, včasih se učim, spet drugič berem ipd. Uživam tudi, če sem tisto uro sama oz. v družbi neznancev, ki te pustijo pri miru. Saj včasih nanese, da se srečam s kakšnim prijateljem ali znancem, ampak vseeno raje tisto uro preživim sama s sabo. Po naravi sem namreč bolj samotarski tip in mi ni težko biti sama. Res ne.
 Zdajle, ko obiskujem še priprave za sprejemne izpite na akademiji, se mi je delovni teden tako rekoč zavlekel še čez soboto in s tem sem pridobila dve samotarski uri :).
 Včasih je res naporno, ampak tega bo itak kmalu konec. Stisnit bo treba še teh nekaj mesecev potem pa se odpravim na oddih, ki bo trajal dlje kakor tisti dve uri na dan in bo veliko bolj družabno obarvan :). Do takrat pa se lahko kljub vsem šolskim tegobam, ki skušajo naš um, da se zruši in obupa, zavedam, da je svet lep. :)