Pobeg v naravo // Escape into the nature

 Labodja družinica. Ata me je imel ves čas na očeh.
Family of swans. Dad was focusing on me all the time.

 Šobec je eden mojih najljubših kotičkov.
Šobec it's one of my faourite places.

 Svetla luč na koncu temenga gozda :).
A bright light on the end of the forest :).

 Zlata pot
Golden path.

 Stol se kar naprej zavija v bele oblake. Revež ni vajen majskega snega.
Stol (mountain) was covered in clouds all the time. Poor thing isn't use to snow in May.

 

No, pa so me knjige le malo izpustile, da sem včeraj lahko ujela nekaj sonca in posnela par fotografij. Vse je zeleno! :) Dež se je le obrestoval, čeprav bi ga bilo že res lahko počasi konec.

The books let me go for a while, so that I could catch some sun yesterday and made some photos. Everything is green! :) So many days of rain paid off afterall, even though it could really stop raining someday soon.

Sedaj pa šprint! // And now, sprint!

 Pa se je začelo. Zares. Tisto strašno obdobje srednješolskega obdobja. No, vsaj naj bi bilo strašno. Tako govorijo vsi profesorji. Skoraj. Mene pa še vse skupaj ni zadelo. Ta maturska evforija. :) Vedno je zanimivo, kako se nam stvari zdijo strašne, ko so še daleč pred nami, češ:"Joj, tega pa res ne bom zmogel." Ko pa si enkrat v tem "šmornu" zadeva zgleda tako, kot pred vsakim testom. Saj ne rečem, da to velja za vse, ampak zame že. Nekaj ur sediš za knjigami, potem te pograbi lakota, spraviš se pisati blog, čeprav bi bilo bolje, če bi še malo izpasoval podnebja, funkcije, pisatelje 20. stoletja, reforme Marije Terezije ali pa reševal gap fill-e. Ampak verjamem, da nam bo uspelo izpeljati ta projekt. Brez skrbi.
 Zdaj bomo napeli možgane, strpali vanje kakšen ducat učbenikov pa bo šlo kot po maslu. Mogoče pa bomo eni redkih, ki bodo odpisali maturo med belimi snežinkami. Karavanški Stol je tak, kot sredi zime pa je bila spodnja fotografija posneta včeraj zvečer. Res hecno, tole vreme.

Sporočam, da kakšen teden ali dva ne bo novih objav, ker sem slišala, da so se zgodovinski učbeniki skupaj z atlasom in kalkulatorjem dogovorili, da me bodo ugrabili in mislim, da se jim ne bi bilo pametno upirati :). Mogoče pa se vseeno zgodi, da me bodo vmes kaj izpustili. Kdo ve :).

Just a little note to you, that there will probably be no new posts in the next two weeks, because I've heard that my history book, Atlas and calculator made an agreement in which they declared that they will kidnap me, and I think that it won't be a good idea to resist them :). But perhaps it might happen, that they will let me go for sometime. Who knows :).

Maturantski ples // Prom dance

 Tako. Pa je minil tisti večer, ki se ga večina spominja, kot enega najlepših. Najbrž zato, ker predstavlja začetek konca srednješolskega obdobja, ki je, resnično, neverjetno zanimiv del življenja. 
 Večer je bil sproščen, poln smeha, pijače, hrane, plesa in zabave. Sproščenost se je kazala v nasmehih na obrazih staršev, maturantov, profesorjev in vseh ostalih (no, mogoče je kakšen otroček potarnal zaradi dolgotrajnosti dogodka, kot moj bratec :)). Presenetilo me je, da so do mene prišli celo nekateri, s katerimi se ponavadi samo nerodno pozdravimo.
 Ko smo tako plesali, enkrat vmes, vsi sklenjeni v krogu, vsi, starši, mi, profesorji, me je presunilo, kar naenkrat, kakšen čudež je, da imam čast biti del tega in da so za mano leta razvoja, spoznanj in čudovitih prijateljstev. Enkratno. To pove vse :).

Pa še za konec. Se mi poje že kar lep čas :).

So, here we go. Yesterday we had that big night, that everyone remembers as very beautiful. Probably because it represents the start of the end of High school, which is really unbelivebly interesting part of life.
 Evening was relaxed, full of laughter, drink, food, dance and fun. Relaxed athmosphere was shown on everyone's faces, including parents, proffesors and everyone else (well, maybe some little children weren't quite satisfied, because the event wasn't short. My brother was one of those kids :)). It suprised me, though, that some people came to me, with whom I don't talk to very often.
 One time we were all dancing together, everyone made a big circle, which included parents, proffesors, and us, and it suddenly stroke me what a miracle is, that we have this honor to be a part of it and that there are long years of mine development, lectures and wonderful friendships behind me. Amazing. That tells everything. :)

And for the end. I am singing that lately all the time :).

Eden izmed zadnjih koščkov sestavljanke // One of the last pieces of the puzzle

Srednješolske sestavljanke namreč :). Včeraj smo se odpravili na, zame, zadnjo srednješolsko ekskurzijo in sicer v Zagreb, kjer smo si ogledali Picassovo razstavo v Klovićevih dvorih. Še prej smo se ustavili še v Posavskem muzeju v Brežicah, iz Zagreba pa smo se pomaknili še nekoliko severno in si ogledali še Muzej krapinskih neandertalcev v Krapinah, ki je bil zelo zanimiv. 
 Dan je bil sončen in čudovit, prežet z naravo ter smehom. Zadnji utrip šolskih izletov se je močno vtisnilil v moj spomin, ko sem se še zadnjič povzpela na avtobus, ki je dijake in profesorje odpeljal proti Hrvaški.

I am talking about the High school puzzle, of course. :) Yesterday I attended the last high school excursion of mine. We went to Zagreb, the capital city of Croatia, where we saw Picasso's exhibition in Klovićevi dvori. Before we did that, we stopped in Brežice, Slovenia, where we visited Posavje museum. On the way home from Zagreb, we moved a little norther from it and visited Museum of neanderthals of Krapine, which was interesting.
 Day was sunny and wonderful, soaked with nature and laughter. The last impressions of school trips made a big impression on me, when I sat down on the bus for the last time, and then drove us and proffesors to Croatia.

  

 

 

 

 

Vrata narejena iz pušk!  

Doors made of guns!

  

Brežice

 Zagrebške ulice
Streets od Zagreb

 Zagrebška katedrala
Cathedral of Zagreb

 Sonce :)
Sun :)

 Kljub  vsem šolskim obveznostim prihajam v obdobje "zadnjih". Zadnja ekskurzija, zadnji redni test, zadnje ure risanja na srednji šoli, zadnji pogled skozi šolsko okno, vse zadnje. To poglavje se počasi zaključuje in čeprav že komaj čakam, da se začne novo, ne morem mimo dejstva, da na nek način nočem, da se konča to burno, krasno in precej zagonetno obdobje, za katerega imam občutek, da se ne bo končalo, ko se bodo srednješolska vrata zaprla za menoj. Vse skupaj je kakor dobra knjiga, ki je nočeš končati, čeprav veš. da je samo del neskončnologije, ki se bo končala, ko se pač bo. Do takrat pa se bo treba pregristi skozi marsikatero stran s težko in neprijetno vsebino in ko bo mimo, bomo vedno znova dobivali poglavja polna dobrega. Preprosto zato, da ne obupamo :). 

Despite all the school exams I am slowly approching to the time of "lasts". Last school trip, last exam, last drawing lessons on high school, last look through the school window, everything is becoming last. This chapter is slowly closing and even though I can't wait to start the new one, I cannot avoid the fact, that I secretaly don't want that this great, crazy, troubeling thing ends. Even thoug I know that troubles won't end when the High school doors will close behind me. Everything put together is like a very good book, which you don't want o finish reading, even though you know that it's only a part of infinitigy, which will end when it will end. Untill then I'll have to get through a lot of pages with horrible and unpleasent things, and when I'll get by them, something good will always wait me in the end. Simply because life always assure us to somehow move on, and doesn't want us to give up :).

19

Leto je naokoli, jaz pa sem leto starejša in za zdaj (kot bi rekle kakšne ženske) se rojstnega dneva še veselim. Ljudje, ki se nate na ta dan spomnijo, so dokaz, da enostavno obstajaš in da je tvoj obstoj pomemben. To so predvsem tisti najbližji oz., ki jih ti smatraš za svoje bližnje in ti voščijo v živo ali po zasebnem sporočilu. Preprost izkaz topline.

 Mimo daril je pa vseeno težko iti :). Od prijateljic-sošolk sem dobila prikupen paketek poln OGLJA! :) Oglje je trenutno moja najljubša tehnika in seveda so me palčke, predvsem pa tisti veliki črni "koli" nadvse razveselili in čeprav jih je veliko se zavedam, da se bosta njihovo število in obseg kmalu zmanjšala :).

It's that time of the year again, when I get one year older, and for now I am, unlike some older women, happy to celebrate my birthday. People who remembers you on that day are the proof of your existence and importance. That refers to your dear people, who gives you their regards in person or through a personal letter. A simple revealing of warmth.

It's hard to ignore the gifts, though. :) I've got a cute package of CHARCOAL from my school friends :)! Charcoal is at the moment my faourite drawing tehnique, and I was quite excited about those black sticks, eve though I realize that their number will soon be smaller. :)

(ogljeogljeogljeogljeoglje)
(charcoalcharcoalcharcoalcharcoal)

Našla sem novo pesem, ki se je ne morem nikakor izbiti iz glave pa jo delim danes, ko je ravno "moj dan". :)

I found a new song, which I constantly listen to, and I will share it it with you today, because you know, it's "my day". :)

Razsvetljenstvo // Enlightenment

Kar naenkrat mi je postalo jasno (no, vsaj toliko kot je ubogemu najstniku dopuščeno), da so trenutki, ko ne najdeš izhoda in so trenutki, ko se ti zdi, da gre vse narobe in so trenutki polni veselja in smeha. Za to je vredno živeti in ne obupati. Vredno je živeti za naključja, kot je srečanje dveh francoskih kitaristov ob blejskem jezeru na kresno noč, ki tebi in tvojim prijateljem ustvarita topel zasebni koncert, kar tako, na Bledu, ob treh zjutraj. :) Treba je živeti za trenutke, ko odkriješ svojo novo najljubšo pesem, ko te nekdo iskreno nasmeje, ko te prijatelj objame.
 Prisežem, na tem mestu, da bom poskušala videti te stvari, ko me bo naslednjič pograbil obup. Naj ostanejo v moji glavi ti sladkorčki za grenke čase. Navsezadnje nas hrepenenje po nečem boljšem žene naprej. Včasih je le-to tako zelo blizu, da je že kar smešno, da ga ne vidimo, ampak na tem svetu se vse življenje učimo. Prijatelj mi je nekoč rekel, da napake pač moramo ponavljati, da smo res sigurni, da je to narobe in da se zaradi tega marsikdaj opečemo. Kot majhni otroci :), samo da se oni preveč ne sekirajo zaradi tega.
 Svet je lep. Vsakič znova odkrivam, kako neverjetno veliko mi pomeni, da sem, da obstajam istočasno, kot vsi ti ljudje, ki jih lahko kličem prijatelji in družina. Pa tudi tisti znanci, s katerimi pokramljam le sem ter tja mi dajo veliko. Morda celo več, ker od njih ne pričakujem pozdrava ali nasmeha ali kratkega pogovora.

 Ah, ta kombinacija grenko-sladkega mi postaja čedalje bolj všeč!

Suddenly everything became clear (well, as far as things can get clear for a teenager). It became clear that there are moments, when you cannot find the exit, and there are moments when you feel that everything is going wrong, and there are also moments full of joy and laughter.  It's worth living for that, and we mustn't give up. It's worth living for coincidences, like the one when I met two french guitar players by the Bled lake on Midsummer night, who make a beautiful night for you and your friends, just like that in the middle of Bled at 3 a.m.  :) You have to live for the moments, when you discover a new faourite song, when someone makes you smile, when a friend hugs you.
 I swear, right now, that I will try to see those things, whenever I'll feel down. Those things must stay inside my head, those little sugars for bitter days. After all, it's that desire of better life that keeps us moving on. This thing is often so close that it's rather absurd that we don't see it, but we are learning all the time in this life. A friend told me once, that we repeat the same mistakes over and over again, to make sure that that is really wrong. Like little children :). The only difference between us and kids is, that they don't care about that as much as we do.
 The world is beautifull. I constatly discover how amazing it is to excist right now, so that I am surrounded by all those wonderful people, who I can call friends and family. And even those acquaintances, to whom I speak only once in a while, are giving me a lot of strength. Maybe even more, since I don't expect from them to say hi to me or anything.

Ah, this combination of bitter and sweet is becoming more and more likable :). 

Resnica

Mislim, da nisem še nikoli popolnoma razkrila sebe v prejšnjih objavah. Večinoma sem zavedno izbirala tiste najboljše trenutke veselja in pa včasih jeze. Lažje je namreč govoriti o takšnih čustvih, ki nam nekako dajejo moč. Ko smo veseli je svet lep, ko smo jezni imamo moč, da spremenimo vse okoli nas. Tako preprosto je. Kot kakšna energična pesem, ki jo slišiš na radiju in ti gredo mravljinci po celem telesu.
 Ampak večinoma ni tako lahko, kajne? Navsezadnje smo v istem zosu, tako da nima smisla prikrivati dejstva, da je večina časa v glavi ena sama zmešnjava in vsak jo doživlja drugače. Pri meni ta kaos traja kar nekaj časa, ko se pojavi in takrat se počutim tako zelo čudno, res obup(a)no. Svet je lep, res, ampak včasih tega ne moremo videti. Vedno me preseneča, da se najde nekdo, ki je pripravljen povrniti nasmeh na tvoj obraz. Kar tako. Nekdo, za katerega mogoče niti ne pričakuješ. Potem je lažje, ampak ker je svet okrogle oblike se vse vrti z njim v krogu. Vse se vrača. Težava je le v tem, da me vsak vrnjen udarec še bolj useka kot prej pa v resnici ne bi smelo biti tako.
 Sama sebi si govorim in vsi ostali, da je vse v moji glavi. Vsi ti problemi. Hecno, ampak to je največji problem, ker bi včasih najraje popolnoma odklopila tok misli. Popolnoma. Vse te misli, ki nimajo smisla, ki me ves čas dregajo z enimi in istimi vprašanji, kot so: Zakaj? Kaj pa če ...? Je to res prava stvar? Zakaj? Kdaj? ZAKAJ? ipd. Kakšna zmešnjava in vleče se že nekaj let. Najbrž je tudi ta objava zmešnjava, najbrž nihče ne bo razumel moje misli, ker besede ponavadi ne povejo tistega kar res misliš. Misli gredo skozi proces ubesedenja in takrat se pomembni podatki izgubijo. Mogoče je neumno, da sem dala to v svet, ampak me ne zanima preveč, ker bi rada spravila to iz sebe pa čeprav na tak način, ki je dokaj neoseben. Mogoče potrebujem neosebnega sogovornika. Nekdo, ki bi mi podal statistiko, številke, procente. Ampak človek ni številka. Nikakor. Preveč zapleten je za nekaj tako logičnega. Človek nima logike, ni je.  
 Kakorkoli, vse skupaj me že rahlo utruja. Mogoče bo enkrat boljše. Pa ne samo za kakšno uro, dan, ampak za kakšno leto, v katerem ne bi bilo nobenih večjih čustvenih izpadov, ki me zdaj napadajo. Moj odgovor na vprašanje:" Kako si?" je pogosto: "Bo že." Mogoče se včasih zlažem. Sama sebi. In upam, da bom tej laži kdaj verjela tako močno, da bo postala ... resnica.