Mir in tišina

 Včasih v šoli, doma, kjer koli, ne morem več prenašati nobenih glasov, nobenega človeka. Takrat se enostavno osamim, odplavam v svoj svet, ampak redko se res umirim, vdihnem nov zrak in grem naprej. Te trenutki miru in tišine so tako redki, da jih močno cenim in me ganejo.
 V nedeljo je zvečer padal sneg. Zelo močno. Nihče si ni mogel misliti, da bo dejansko padal, ker lansko leto v Radovljici ni bilo skoraj nič snega. Ampak v nedeljo je res padal v velikih kosmih. Spomnim se, da sem gledala film, ko me je ati opozoril, da zunaj močno sneži. Odprla sem balkonska vrata in stopila ven, na mraz. Kar naenkrat je vse potihnilo. Prevzel me je tak mir, da danes obžalujem, da nisem ostala dalj časa tam, na balkonu. Vse je bilo popolnoma mirno. Videl si samo velikanske snežinke, ki so padale na tla in takrat me je prevzela čarobnost, dobila sem občutek, da je svet res lep. 
 Podoben občutek miru se mi pojavi, ko osvojim vrh vzpetine. Poleti sem se odločila, da se s kolesom odpravim proti sosednji vasi Begunje, do katere porabiš slabih 10 minut kolesarjenja. Ko sem prispela na cilj, sem se povzpela še na hrib Svetega Petra, ki je priljubljena izletna točka za veliko ljudi, saj se na vrh pride hitro, pot pa te, če hodiš hitro, kar izčrpa, saj je nagib poti kar strm. Tako sem se odpravila proti vrhu. Slišala sem samo utrip mojega srca in moje dihanje. Kmalu sem prišla do vrha, bila sem rahlo utrujena, zato sem se usedla na zid in gledala na dolino. Vse je bilo tako majhno, vse se mi je zazdelo majhno. Glasovi avtomobilov so bili oddaljeni, kot da jaz z njimi nimam ničesar opraviti. Glava je bila popolnoma prazna, začutila sem mir in tam bi lahko ostala še kar nekaj časa, vendar sem se na koncu vendarle odpravila domov.

Isto se mi je zgodilo danes. S prijateljicami smo se odločile, da gremo na Robleka. Pot je bila zasnežena in na nekaterih predelih je tla prekrival led. Nekajkrat smo se obotavljale ali naj sploh gremo do vrha, ker smo mislile, da je pot preveč ledena, vendar smo prišle do zastavljenega cilja in mislim, da se je splačalo. Že zaradi vsega. Zaradi občutka, da si nekaj dosegel, zaradi prijetne utrujenosti, zaradi druženja in predvsem zaradi čudovitega razgleda, ki te redko razočara. Vsaj do sedaj je bilo tako. Bilo mi je res lepo. Doma sem celo izvedela, da bo naslednjih nekaj dni bolj slabo vreme, zato mi je bilo vse skupaj še boljše. Prilagam sliko, da boste res videli, kakšna zimska pravljica se odvija nekaj metrov nad nami :).

Seveda pa ne morem mimo mojih večernih sprehodov, ki so mi prišli v navado. Mogoče je rahlo čudaško, ampak zabavno je opazovati ljudi, ki so del večernega življenja in zdi se mi super, da eno uro porabim za to, da z glasbo v ušesih opazujem svoj rojstni kraj in se s tem, na nek način, umirim in sem pripravljena na nove dogodivščine.

Tiste majcene stvari, ki ti polepšajo dan

Sem tiste vrste človek, ki opazi še tako majhne darove prijaznosti, prijateljstva in dobrote. Včasih te samo en majhen dogodek, slika iz življenja spravi v boljšo voljo. Dobivam jih vsak dan. Seveda je tudi odvisno od razpoloženja, koliko mi ti darovi pomenijo, ampak zmeraj mi narišejo nasmeh na oči. 

 Včasih dobiš te darove od tujcev, ki sedijo na vlaku. Mogoče samo nasmeh starke, kateri si odstopil sedež ali pa nasmeh sprevodnika, ko mu pokažeš karto. V šoli so ti trenutki še bolj pogosti. Včasih me razveseli že to, če te pozdravi profesor, ki ti je pri srcu ali pa te nekdo pohvali. Potem so tu še prijatelji, ki velikokrat nehote izrečejo kakšno neumnost in jih to zaznamuje za cel dan, ker jih jaz na to sproti opozarjam :). 

 Na poti iz šole in v šolo pogosto opazujem ljudi in včasih so nekateri zelo prisrčni. Še posebej kakšne stare mame na klopcah v parku, kjer opravljata na veliko o vsem možnem, medtem ko hranita golobe. Včasih vidiš mlado družino, ki je videti zelo srečna ali pa stari zakonski par, ki se drži za roke. 

 Nekoč sem izstopila iz vlaka in mladi fantek je stekel k mamici ter jo močno objel. Tako zelo močno, kot da je ne bi videl že sto let. Če smo že pri malih otrocih, jaz obožujem majhne "pretepe" z mojim petletnim bratcem, ki zna biti odličen borec, vendar je mogoče moj največji slikarski oboževalec v celi družini. Potem sta tu še sestrični, ki sta veliki sončici in bratranček, ki je še dojenček, ampak ima najglasnejši smeh daleč naokoli. 

 Potem so tu še sms-i, ki so poslani kar tako, da vidiš, da niso vsi čisto pozabili nate. Včasih srečaš znanca, ki ga nisi videl že sto let in potem se ti razjasni obraz. Ali pa če na radiju slišiš svojo najljubšo pesem in si res v obupnem stanju.Nekoč te presenetijo celo naravni pojavi. Od mavric do drugih iger svetlobe. Nekega večera je bilo temno in oblačno kot v rogu. Dež je močno padal. Potem pa sej izza gora pokazal sončni žarek in osvetlil nebo in spodaj je slika tega pojava, slikana iz našega balkona.

Vsekakor je veliko stvari, ki nam osvetlijo dan in včasih nam ti darovi polepšajo dan, včasih pa spremenijo v dobrega. Zato je mogoče dobro, da jih res znamo opaziti in dovoliti, da nas prevzamejo.

Kako lepo se je kdaj ustavit ...

V nedeljo sem šla na sprehod. Ponavadi isto razdaljo prehodim čim hitreje, večkrat se odpravim tudi s kolesom in pot hočem prekolesariti v najkrajšem možnem času in v čim višji prestavi, da krepim moje telo, saj je pot dokaj hribovita. Ampak v nedeljo sem šla zelo počasi. 

 Odpravila sem se na travnik blizu mojega doma. Bil je oblačen dan in sonce je na vsake toliko posijalo skozi oblake. Sprva moj namen ni bil, da bi odšla na sprehod zato, da bi pozorno spremljala naravo okoli sebe. Hotela sem se samo prezračiti. Ampak naenkrat se mi je v glavi porodila misel:"Ustavi se. Poglej. Počakaj." Tako sem se ustavila in se zastrmela na oblake nad Jelovico, ki so bili obsijani s soncem. Ne vem koliko časa sem stala tam in opazovala, vendar sem se naenkrat počutila čisto mirno. Z vetrom na licih sem odšla naprej. Čutila sem blato pod nogami, ljudi s psi okoli mene, slišala sem pesem ptic in glas vlaka iz daljave. Na vsake toliko časa sem se ustavila in se razgledala naokrog. Zanimivo je bilo to, da po tolikih letih nisem opazila starega kozolca pod hribom in nikoli nisem videla, da so gore in grebeni med njimi vidni pod tem kotom. Bilo je super. 

 Tako sem se začela spraševati, kako to, da teh kotičkov nisem videla že prej. Po tem travniku in poti hodim že odkar sem shodila pa se še nikoli nisem ustavila in se razgledala naokrog. V nedeljo sem tudi prvič opazila  sprehajalce oz. njihove izraze na obrazu. Videti je bilo, kot da delajo to iz čiste navade. Nobenega navdušenja ni več. Edina oseba, ki sem jo srečala in je kazala veselje, je bila neka starka, ki je izgubila psa. Kasneje sem jo še enkrat srečala in ga je na srečo našla. Obakrat se mi je prisrčno nasmehnila in s tem mi je dala neko toplino.

 Na koncu sprehoda je začel pršiti dež in začutila sem ga. Res. Ni bil nekaj nadležnega, ampak prijetno hladnega in potem sem se odpravila domov. Popolnoma mirna. Sprehod je trajal tričetrt ure, prehodila pa nisem skoraj nič. Čas res hitreje mine, če hodiš počasi. Vidiš namreč stvari, ki jih nikoli nisi in vse je bolj zanimivo.

 Res se pozna, če hodimo hitro. Prej pridemo na cilj, ampak včasih se je treba ustavit, ker z naglico lahko zamudimo trenutke, ki bi nas lahko nasmejali, nam omogočili, da bi za trenutek pozabili na skrbi in take trenutke v današnjem času potrebujemo. Vsaj jaz, čeprav mislim, da nas je veliko takih.

 Tako lahko samo še rečem, da je ta dan name zelo vplival, kar se je pokazalo že naslednji dan, saj sem do šole iz glavne postaje porabila več kot pol ure (ponavadi porabim dvajset minut ali celo kakšno manj) :). Kakorkoli, mislim, da bom to še ponovila kje drugje. Še nekje drugje se bom preprosto ustavila.

Strah - največji blagoslov

Ta občutek, ki je prisoten pri vsakem človeku, je res največji dar, ki ga lahko dobimo. Zakaj? Ker nam daje možnost, da ga premagamo in ta zmaga je najslajša zmaga kar jih je.
 Ko sem bila stara 7 let, me je mami prvič samo poslala v knjižnico. To se mi je zdela največja ovira na svetu. Knjižnica je kar naenkrat postala ogromna, stopnice, ki vodijo do vhodnih vrat, pa nadvse visoke. Živčno sem se oklepala vrečke, v kateri so bile knjige in v grlu se mi je začel nabirati cmok. Iz neznanega razloga si nisem upala vstopiti. Pred stopniščem sem stala kar nekaj časa. Takrat se mi je to zdelo celo večnost. Potem pa sem globoko vdihnila in vstopila. Ne spomnim se natanko kaj se je dogajalo potem, vendar je bil knjižničar (še danes vem kateri je bil) z mano neizmerno prijazen. Vsaj tak občutek sem imela in  to najverjetneje zato, ker sem s tem dejanjem podrla eno izmed ovir, ki so me takrat ovirale na poti. 
 Ta dogodek me je opogumil. Mogoče se komu zdi smešno, da sem se bala te presnete knjižnice, ampak takrat sem ugotovila, da zmorem in to mi je prišlo v podzavest. Kasneje so se pojavile še druge ovire, drugi strahovi, ki so (bili) veliko strašnejši in večji od opisanega. Ob koncu osnovne šole me je bilo namreč zelo strah, da bom ostala sama, čeprav sedaj vem, da je bil ta strah neopravičen. V prvem letniku sem doživljala veliko stisko pri risanju. Bila sem prepričana, da ne bom zmogla. Nikoli. Strah me je popolnoma ohromil. Ampak zgleda, da me je nekaj globoko v meni priganjalo naj vztrajam in tako danes razmišljam o samostojni razstavi slik. Če bi mi to povedali pred tremi leti, bi se najbrž kislo nasmehnila in rekla, da niste resni. In kar se tiče ljudi okrog mene; mislim, da je težko najti boljše.
 Vseeno ne morem reči, da me ni ničesar več strah. Nasprotno. Strah je vsak dan prisoten, ampak sedaj ga jemljem kot priložnost, da  se okrepim. Kljub vsemu se zavedam, da me strah pred osamljenostjo ne bo nikoli zapustil, vendar mislim, da je tako prav. Strah nam namreč vendarle pokaže, da moramo v življenju še nekaj doseči, še nekaj preseči. Strah je v življenju pomemben, ker nam zmaga nad njim da novo upanje.
 Zato odprimo vrata knjižnice. Vstopimo in izstopimo kot močnejši človek.Izstopimo kot zmagovalci z nasmehom na obrazu :).

Najtežje je reči adijo... no, vsaj trenutkom, ki jih ceniš

Tri leta nazaj sem prvič vstopila v srednjo šolo. Priznam, da mi je bilo prvo leto zelo težko, ker sem bila razpeta med nečim novim in starim svetom, kjer mi je bilo vse poznano, vendar niti enkrat nisem pogrešala osnovno šolo. Ne rečem, da to slovo ni bilo lahko, saj sem tam preživela nekaj lepih trenutkov, ne morem pa reči, da je bilo skoraj vedno rožnato, ker ni bilo. Zbadanje, norčevanje, osamljenost, neuslišane zaljubljenosti, nepravi prijatelji; to so stvari, ki mi prve padejo na pamet, ko pomislim na osnovno šolo. Kar je dokaj krivično, ker so bila obdobja veselja, bili so pravi prijatelji in so še, šli smo v London, na Nizozemsko, kjer sem spoznala krasne ljudi in ravno zaradi teh stvari, oseb mi je bilo najtežje zapustiti osnovno šolo in začeti vse na novo. Pred tremi leti sem mislila, da me bo pobralo. Mislila sem, da sem največji revež na svetu in da nisem vredna ničesar, za kar pa danes vem, da je bila ta negotovost odveč, ampak mi je dala moč, da danes mislim tako kot mislim.
 Danes lahko rečem, da bi ponovila še enkrat vsa tri leta in še en mesec četrtega letnika. Srednja šola mi je dala veliko. Skozi leta so me spremljali profesorji, eni malo boljši, drugi malo slabši in tudi taki za katere upam, da se bomo po koncu še kdaj srečali in se ne bomo preveč odtujili. Srednja šola mi je dala zelo dobre sošolce in prijatelje, za katere sem neizmerno hvaležna. Hvala Moniki, Evi, Iti, Mojci, Ani in Nataši in vsem ostalim, ker mi vlivajo moč.
 Zanimivo je, da takšne stvari spoznaš šele, ko gre vse proti koncu, ko se začne obdobje odločitev, učenja in ostalega dela, ko nas kar naenkrat vse zasuje in ko se izkopljemo iz tega ozremo konec leta in začutimo neko otožnost, ki pravi: "To je to. Konec." Tako bo tudi zame to leto, ki ga bom uživala kar se da, čeprav je šolskega dela veliko, oblito z grenkim priokusom, ki se bo na koncu razblinil s solzami. In potem bomo spet začeli znova. Nekaj novega, neodkritega, kar bo prineslo nove ljudi in nove izkušnje.
 Tako slovesa ostajajo težka. Težja so od vsakega udarca. V nas se naselijo in nas grabijo za srce obenem pa nas opominjajo, da je ta bolečina, ki jo čutimo dokaz, da nam ni vseeno za drugim človekom, da nam ni vseeno za nekoga, ki ga imamo radi.