Kako lepo se je kdaj ustavit ...

V nedeljo sem šla na sprehod. Ponavadi isto razdaljo prehodim čim hitreje, večkrat se odpravim tudi s kolesom in pot hočem prekolesariti v najkrajšem možnem času in v čim višji prestavi, da krepim moje telo, saj je pot dokaj hribovita. Ampak v nedeljo sem šla zelo počasi. 

 Odpravila sem se na travnik blizu mojega doma. Bil je oblačen dan in sonce je na vsake toliko posijalo skozi oblake. Sprva moj namen ni bil, da bi odšla na sprehod zato, da bi pozorno spremljala naravo okoli sebe. Hotela sem se samo prezračiti. Ampak naenkrat se mi je v glavi porodila misel:"Ustavi se. Poglej. Počakaj." Tako sem se ustavila in se zastrmela na oblake nad Jelovico, ki so bili obsijani s soncem. Ne vem koliko časa sem stala tam in opazovala, vendar sem se naenkrat počutila čisto mirno. Z vetrom na licih sem odšla naprej. Čutila sem blato pod nogami, ljudi s psi okoli mene, slišala sem pesem ptic in glas vlaka iz daljave. Na vsake toliko časa sem se ustavila in se razgledala naokrog. Zanimivo je bilo to, da po tolikih letih nisem opazila starega kozolca pod hribom in nikoli nisem videla, da so gore in grebeni med njimi vidni pod tem kotom. Bilo je super. 

 Tako sem se začela spraševati, kako to, da teh kotičkov nisem videla že prej. Po tem travniku in poti hodim že odkar sem shodila pa se še nikoli nisem ustavila in se razgledala naokrog. V nedeljo sem tudi prvič opazila  sprehajalce oz. njihove izraze na obrazu. Videti je bilo, kot da delajo to iz čiste navade. Nobenega navdušenja ni več. Edina oseba, ki sem jo srečala in je kazala veselje, je bila neka starka, ki je izgubila psa. Kasneje sem jo še enkrat srečala in ga je na srečo našla. Obakrat se mi je prisrčno nasmehnila in s tem mi je dala neko toplino.

 Na koncu sprehoda je začel pršiti dež in začutila sem ga. Res. Ni bil nekaj nadležnega, ampak prijetno hladnega in potem sem se odpravila domov. Popolnoma mirna. Sprehod je trajal tričetrt ure, prehodila pa nisem skoraj nič. Čas res hitreje mine, če hodiš počasi. Vidiš namreč stvari, ki jih nikoli nisi in vse je bolj zanimivo.

 Res se pozna, če hodimo hitro. Prej pridemo na cilj, ampak včasih se je treba ustavit, ker z naglico lahko zamudimo trenutke, ki bi nas lahko nasmejali, nam omogočili, da bi za trenutek pozabili na skrbi in take trenutke v današnjem času potrebujemo. Vsaj jaz, čeprav mislim, da nas je veliko takih.

 Tako lahko samo še rečem, da je ta dan name zelo vplival, kar se je pokazalo že naslednji dan, saj sem do šole iz glavne postaje porabila več kot pol ure (ponavadi porabim dvajset minut ali celo kakšno manj) :). Kakorkoli, mislim, da bom to še ponovila kje drugje. Še nekje drugje se bom preprosto ustavila.