Strah - največji blagoslov

Ta občutek, ki je prisoten pri vsakem človeku, je res največji dar, ki ga lahko dobimo. Zakaj? Ker nam daje možnost, da ga premagamo in ta zmaga je najslajša zmaga kar jih je.
 Ko sem bila stara 7 let, me je mami prvič samo poslala v knjižnico. To se mi je zdela največja ovira na svetu. Knjižnica je kar naenkrat postala ogromna, stopnice, ki vodijo do vhodnih vrat, pa nadvse visoke. Živčno sem se oklepala vrečke, v kateri so bile knjige in v grlu se mi je začel nabirati cmok. Iz neznanega razloga si nisem upala vstopiti. Pred stopniščem sem stala kar nekaj časa. Takrat se mi je to zdelo celo večnost. Potem pa sem globoko vdihnila in vstopila. Ne spomnim se natanko kaj se je dogajalo potem, vendar je bil knjižničar (še danes vem kateri je bil) z mano neizmerno prijazen. Vsaj tak občutek sem imela in  to najverjetneje zato, ker sem s tem dejanjem podrla eno izmed ovir, ki so me takrat ovirale na poti. 
 Ta dogodek me je opogumil. Mogoče se komu zdi smešno, da sem se bala te presnete knjižnice, ampak takrat sem ugotovila, da zmorem in to mi je prišlo v podzavest. Kasneje so se pojavile še druge ovire, drugi strahovi, ki so (bili) veliko strašnejši in večji od opisanega. Ob koncu osnovne šole me je bilo namreč zelo strah, da bom ostala sama, čeprav sedaj vem, da je bil ta strah neopravičen. V prvem letniku sem doživljala veliko stisko pri risanju. Bila sem prepričana, da ne bom zmogla. Nikoli. Strah me je popolnoma ohromil. Ampak zgleda, da me je nekaj globoko v meni priganjalo naj vztrajam in tako danes razmišljam o samostojni razstavi slik. Če bi mi to povedali pred tremi leti, bi se najbrž kislo nasmehnila in rekla, da niste resni. In kar se tiče ljudi okrog mene; mislim, da je težko najti boljše.
 Vseeno ne morem reči, da me ni ničesar več strah. Nasprotno. Strah je vsak dan prisoten, ampak sedaj ga jemljem kot priložnost, da  se okrepim. Kljub vsemu se zavedam, da me strah pred osamljenostjo ne bo nikoli zapustil, vendar mislim, da je tako prav. Strah nam namreč vendarle pokaže, da moramo v življenju še nekaj doseči, še nekaj preseči. Strah je v življenju pomemben, ker nam zmaga nad njim da novo upanje.
 Zato odprimo vrata knjižnice. Vstopimo in izstopimo kot močnejši človek.Izstopimo kot zmagovalci z nasmehom na obrazu :).