Čas, stop!

Četrti letnik zna biti kar naporen. Ujet si v nek razpet svet med "ah, ne da se mi več" in "okej, še tole zdrž'!". Nekako se ti ne da več. Res ne. Pa ne samo zaradi gore dela in nerazumljive matematike, ampak tudi zaradi obrazov, ki jih ne moreš več gledati in čakanja na tisti blaženi petek, ki naznanja prihod vikenda. Trenutno sama sebe preganjam skozi dan in vse razen risanja mi postaja zelo, zelo odveč. Predvsem sem utrujena. Fizično in psihično. Ura vožnje, zjutraj, na vlaku mine prehitro, saj zaspiš ravno nekje v Litostroju in kmalu spoznaš, da boš moral čez slabi dve minuti stopiti v hladno jutro. Nekako se oklepaš veselih trenutkov s prijatelji in tistih šest ur risanja na teden, ki minejo hitreje kot ena ura matematike. Mogoče so se stvari začele prehitro odvijati (saj je že december tu, zaboga!). Včasih pogrešam tisto neskončno vlečenje časa, ko sem bila še mlajša in manjša. Miklavž se mi je ob novem letu zdel strašansko daleč in tudi rojstni dan je bil precej oddaljena stvar, čeprav ga imam sedem mesecev pred prihodom dobrega moža. Ure so se mi vlekle, kot danes cel dan in minute so bile neskončno dolge (no, šola je sveta izjema :)). Bilo je, kot da bi bil čas pri miru. Danes pa cel dan samo hitim. Zjutraj si naravnam budilko do minute natančno, da le ne bi izgubila sekunde spanca in hkrati opravila vse jutranje dolžnosti. Potem se ponavadi zasedim na kavču in skoraj da tečem na vlak. Potem eno uro mirujem in se kuham zaradi lovljenja tega stroja in previsoke vročine v vagonu, nato pa se hitro podam proti šoli. Samo hitenje. Zato grem včasih na kakšen vlak prej (če privolim, da bom s tem izgubila pol ure spanca), samo zato, da grem počasi proti šoli, se mogoče ustavim na zajtrku in preprosto opazujem vse okoli sebe.
 Ja, res gre hitro. Neverjetno hitro. Včasih so se mi zdele poletne počitnice tako dolgo obdobje, letos so minile kar tako, kot da jih ne bi bilo. Ampak si vsakič rečem, da je to življenje zabavno, z rahlim priokusom sarkazma. Pa še za konec

Umetnost - duša človeštva

Zadnjič smo se pri risanju pogovarjali o slovenskem odnosu do umetnosti, ki ni ravno najbolj dober. Po duši sem bila vedno umetnik in vedno bom, ne glede na poklic. Del mene bo ostajal zvest temu svetu in vsekakor me prizadene stanje umetnika pri nas. Veliko jih gre drugam, tukaj pač ne dobijo podpore, čeprav s(m)o umetniki predstavniki naroda (poleg športnikov, ki, roko na srce, niso na nič kaj boljšem položaju). Umetnost je duša človeštva. To ustvarja narod. Tega se tudi jaz nisem zavedala, dokler nisem začela bolje spoznavati ta svet. Umetnost ti da upanje, tolažbo, vzbuja ti čustva ali pa ti vsaj prikaže malo človeške lepote.
 Mogoče je življenje umetnika res trdo, ampak mislim, da sej potrebno boriti za tisto, kar si ti želiš, kar ti čutiš, da je prav. To govorim na splošno, ne samo za umetnost. Človek mora poslušati svoj glas. Noben drug nima tako prav, kot le-ta.
 Da se vrnem k umetnosti. Mogoče smo res tepci, da sploh ustvarjamo, ampak to delamo tudi zase, zaradi lastnega miru. Mogoče se samo preveč obremenjujemo z mišljenjem drugih, ampak če bi enkrat čutili to, kar jaz čutim, ko slikam, ko čutim to predanost, svobodo, ihto, skrito veselje in vztrajnost, takrat čutim, da bi lahko spremenila svet z enim samim potegom čopiča. Če bi človek, ki zaradi nekega razloga nasprotuje temu, mu z veseljem odstopim en dan v moji koži. Mislim, da bi bil potem svet lepši.

P.S.: Pisma so zakon :)

Obožujem pisma. Tista prava, ki so napisana na roko. Ti sestavki so polni čustev pa naj bodo kratki ali dolgi. Res jih imam rada. Če kdaj kakšnega dobim, ga zanalšč preberem šele nekje na samem, zato, da se lahko v miru posvetim vsaki besedi posebej pa čeprav me radovednost ubija že takoj, ko ga prejmem v roke. Res so prima. Tudi sama jih rada pišem. Predvsem osebna, taka, v katerem se moraš posvetiti osebi, razmišljati o njej in se vanjo poglobiti.
  Tako je danes prav posebno pismo polepšalo moj običajen, četrtkov dan. Iz Ljubljane sem prišla domov ob pol petih, predvsem utrujena in neznansko sestradana, vendar me je vse skupaj minilo, ko sem na mizi zagledala belo ovojnico z mojim rahlo spremenjenim imenom (namesto Urša je pisalo Uršica) in takoj sem vedela kdo je pisal. Moja ameriška prijateljica Nicole namreč. O njej najbrž še nisem pisala. Spoznala sem jo pred sedmimi meseci, na rojstnodevni zabavi prijateljice. Nicole je delala v osnovni šoli v Radovljici in tako sva se začeli družiti. Neverjetna oseba. Žal se je morala vrniti v Kansas in danes mi je poslala prvo pravo pismo in mi je res polepšala dan. Ati je še pripomnil, da iz Amerike pa res še nismo dobili nobenega pisma.
 Pismo me je res razveselilo. Tako se res lahko zavedaš, da je ljubljena oseba obenem daleč in blizu in če citiram iranskega pesnika Rumija: "Goodbyes are only for those who love with their eyes.Because for those who love with heart and soul there is no such thing as separation." ("Slovesa so samo za tiste, ki ljubijo z očmi. Za tiste pa, ki ljubijo s srcem in dušo, prava ločitev ne obstaja". lasten prevod)

Torej, pošiljajte pisma. Ne e-mailov, ampak tista prava, napisana na roko, po možnosti z nalivnikom. Vedno je lepo, če dobiš pismo in mislim, da se to ne zdi samo meni :). Pa še za konec.

Moje prve pesmi :)

Najbrž kdo še ne ve, ampak poezija oz. pisanje pesmi mi pomenita veliko. Začela sem kakšna štiri leta nazaj (prej se mi je to zdelo totalno oddaljeno od mene), v osnovni šoli, ko se je začela ta prečudovita kriza identitete :). 

 Zabavno je brskati po starih listih in zvezkih, popisanih z raznimi poskusi rimanja in se malo nasmejati, hkrati pa se zavedati, da si se, čeprav se ne zdi, naučil že kar nekaj o življenju. Predvsem razmišljaš o  povsem drugih stvareh, ki so se ti v devetem razredu osnovne šole zdele dolgočasne in nepomembne. Zdaj je ravno obratno in mislim, da je prav tako.

 Kot rečeno, sem brskala po teh starih pesmih, ki so bile takrat bolj v raperskem slogu, kar vse skupaj še bolj osmeši. Vsaj meni osebno. Navsezadnje se mora človek naučiti smejati tudi samemu sebi. No, pa si poglejte nekaj teh mojstrovin petnajstletne Urše :).

Potek (nesrečne) ljubezni

Ko pride "pravi" vse se na glavo obrne,
zaljubljen si do ušes
in tvoje noge ratajo okorne.
Učash si tko zmeden da sploh ni res!
in hmal pride ljubezen
bolezni bolezen
ki hmal nastane čustvena vojna
in te čist vase posrka.
in v tistem vrtincu vidš vse
poljub,objem,"ljubim te!" in marskej še.
In takt k veter najbl udar,
k te zalije 100 metrski val
ti nekdo zarije nož v srce
in to tisti k mislš da pravi je.
In pol ne čutš druzga k žalosti in jeze
in jokaš in vse je brez veze.
Dokler ne ugotoviš da treba je it naprej
tipa pustit za sabo in pokazat da si močnej.
In pol poslušaš musko in vse dobiva smisel
in tvoj obraz ni več žalosten in kisel.
In na konc srcu svoboda spet zavlada in veselje
glavi pa optimistično mišljenje...

Moje življenje na kratko

K se člouk rodi 
ne ve kva pomen če boli. 
Misl sam na mlek pa spanje 
pa na žejo pa tako sranje. 
Tko čez ene pet let 
ko so princi in princese tvoj svet 
že veš kaj je bolečina 
ko padeš na kolen in ti gre skos telo boleča ostrina. 
Še mal zraseš , greš v šolo. 
greš s prjatli al pa u solo. 
In si najdeš kolege 
s katerimi se zabavaš, nekatere imaš za sosede. 
in gre razredna mim 
in ne veš kaj te čaka 
da na predmetni ne veš al boš hodila z nim 
al boš izpadla k ena trapa. 
In pride osm klas 
in Avril na sceno 
in musko ne zamenaš za drogo nobeno. 
Pol dožviš pru ajs 
k spoznaš enga Egipčana 
k mu zaupaš pa te na konc prevara. 
In ne veš kaj bi storu 
najraj bi se kr umoru. 
in maš čist usega dost 
dokler ti Taylor ne podari rešiln most. 
In se zaveš dda eden ma izkušne iste 
in se zaveš da nisi edin padu sred modne piste. 
In živlene teče dalje 
in tuki je pru letnik 
in te ma en defektn razrednik. 
In upaš da se ti uresničjo sanje 
da en tip bo pršu naokrog 
in zarad nega ne boš čutila nog. 
Za naprej ne morm opisat živlena 
sam upam da nau tok tega trplena.....

Ljudje

Ldje smo vsi enaki 
zmeri hočmo da drugi ispadejo bedaki. 
Briga nas notranjost 
zanima nas sam zunanjost. 
Zmeri hočmo bit ta prvi 
ker nimamo tok razuma v krvi 
da bi priznal svoje napake 
joj, delal bi velik lažje korake. 
Tok odvečnga bremena nosmo s sabo 
zakva ne rečemo:"dej ti bom pomagol, grem s tabo..." 

Zmeri sam jaz in jaz in jaz 
kokr da bi nas blo sram jokat 
kokr da ne mormo pokazat moker obraz 
od solz od jeze dejmo enkrat odkrito stokat. 
Zavpij mu v faco:"rada te mam! 
dejmo dokazat, da nben nkol ni sam. 
So to sam besede na papirju? 
So to sam besede k jih bo en zradiru? 

Ne, k te besede so u našmu srcu 
vsak jih ma čeprou se bi jih kšn najraj ignoriru. 
čeprou smo se tega zavedal že v vrtcu 
blo je vse u izi, vse odkrito 
zdej pa izpadeš zabito 
če si odkrit in pošten 
živlene je še dolg pa si zarad hinavšne že čist prepoten...

Ja, kar zabavno. Res je vse skupaj zabavno :).

Megilce

Ne glede nato kakšno je moje trenutno počutje, ima narava neverjetno moč, da vsaj za hip pozabim skrbi. Počutiš se tako majhnega, obenem pa veličastno, ker si del tega. Vsakič znova me preseneti, kako veliko mi narava pomeni. Vsaj zadnje čase. Danes sem se spet odpravila na sprehod proti Šobcu, sonce je že počasi zahajalo, vendar je bilo lepo. Res imam srečo, da živim v Radovljici, kjer je narava zelo blizu. Hitro se lahko skriješ v gozdu ali pa na travnikih, potem pa opazuješ mogočne Karavanke s Stolom na čelu ali pa se ozreš proti zahodu, na Triglav, ki je bil danes v času sprehoda ena sama meglica (1. in 3. fotografija) Nebo pa je bilo polno letalskih sledi, ki so mi zbudili željo, da bi odletela nekam daleč, kjer je čisto drug svet .No, pa naj fotografije povedo svoje :).

Utrujenost

Res sem utrujena. Ne samo od dolgega tedna. Utrujena sem. Moje telo je ena velika nevihta. Premetava me. Meče me. Vsepovsod. Utrujena sem. Utrujena sem od tega, ker živim, ker vidim bolečino drugih. Utrujena sem preprosto zato, ker počasi izgubljam moč. Utrujena sem od čakanja na spremembe, od čakanja na ljudi, na pogled, nasmeh, pogovor s človekom, ki ga obožujem. Utrujena sem. Ko bi se le lahko čas ustavil, samo, da se naspim, da se spočijem. Utrujena sem tudi zaradi nenehnih vzponov in padcev, zaradi trpkega smeha, zaradi tihega joka, zaradi vsega tega sveta. Utrujena sem od iskanja, od iskanja nekoga, nečesa, kar iščem. Ne vem kaj je to. Kdo je to. Vem samo, da sem utrujena. Močno. Iz dneva v dan so težje te veke življenja. Kmalu ne bom zmogla več, ampak vem, da bo nekako šlo. Ko le ne bi bilo te utrujenosti. Samo spanje hočem. Spanje. Popolno samoto nekje v sanjah. Oh, res, utrujena sem.

Čudeži

Danes je bil krasen dan. Sploh ne vem zakaj, ampak je bil. Pojavili so se ti majhni čudeži, ki jih imam tako rada. Jaz namreč verjamem v čudeže in čudež sploh ni tako redek pojav. Vsak dan jih doživljam(o), samo videti jih je treba. Zame je že čudež, da sem kjer sem. Toliko odločitev, toliko poti me je pripeljalo do tega trenutka, ko sedim za računalnikom v bratovi sobi in pišem tale blog. Za čudež jemljem vsakega človeka, ki mi je kdaj pomagal, razveselil, vlil upanje, postal moj prijatelj. Za čudež jemljem vsak delček narave, ki me prevzame in napolni z lepoto. Čudež je vse. Okoli nas je vse polno čudežev. Res je tako. Nekateri so večji in drugi manjši, ampak vsak šteje in je vreden naše pozornosti. Naj vam opišem nek čudež, dogodek, ki se mi je zgodil pred dvema letoma. Bil je ravno november, jesenski čas. Moj ata je že nekaj časa bolehal za rakom in vsak dan je bil šibkejši. Bilo mi je hudo. Zares. Nekega večera sem molila zanj. Prosila sem Boga naj ga ozdravi ali pa mu vsaj nakloni hitro smrt, zato da bo konec muk. Tako je prišel naslednji dan. Ko sem se vrnila iz Ljubljane, me je doma pričakala sestrica. Rekla je, še danes vem kaj:"Ati in mami sta šla, ker je ata umrl." Bog, kako sem se počutila krivo. Odšla sem v sobo in se zjokala. Vsaj prvi trenutek je bilo tako. Kasneje sem izvedela, da je imel srčni napad in da je takoj preminil. Počutila sem se smešno. Nisem vedela ali naj bom za to hvaležna ali ne.  Zdaj sem. Še kar ne morem verjeti, ampak bila sem polna nekega veselja, upanja.
 Danes se ni zgodilo nič kaj takšnega pa se mi vseeno zdi, da je bil dan čudežen, še bolj kot vsi ostali. Mogoče zato, ker sem srečala nekoga, ki me ceni in podpira ali pa ker sem ugotovila kdo so moji pravi prijatelji. Mogoče tudi zaradi glasnega smeha s prijateljicami na hodniku, ko se je pouk že začel in nas je utišala neka profesorica (ni zaleglo, kajpak! :)) ali pa zaradi dejstva, da sem dobila štipendijo (hvala Bogu!). Ne vem in niti nočem vedeti. Bil je krasen dan in to je vse kar moram vedeti.

Človek bi lahko samo znorel

Res je grozno, ampak po eni strani resnično upam, da bo letos le napočil sodni dan, ker se je ta hudobija, hladnost in pomanjkanje sočutja razpaslo po celem svetu, tudi v naši prelepi državici.
 Same barabe. Banda! Resnično. Tunkajo uboge ljudi, sami pa uspevajo na njihov račun. Nečloveško. Res. In upam, da jih nekje v notranjosti trga, da jih boli, ker to delajo drugim. Če ne, lahko Zemljo naselijo kar roboti. Res nimamo več niti kančka sramu? Mene boli, ko to gledam. Slabo mi je. Res. Lahko bi se drla ali pa jokala. Najraje oboje naenkrat. Lahko bi se uprli proti temu. Res bi se lahko. Kje je zdaj ta zagnanost Slovencev, ki je bila prisotna še nedolgo nazaj? Ni je. Prižgemo televizijo, gledamo, se zgražamo in gremo spat s svojimi skrbmi. Ampak ne morejo vsi oditi spat. Njihova skrb je ogromna. Naslednji dan lahko ostanejo brez strehe nad glavo. In zakaj? Zaradi tega, ker so bili ogoljufani, ker jih zatirajo bogataške gnide. Joj, kako sem jezna, šokirana. Vse se odvija tako zelo narobe, tako zelo narobe, da boli. Sledimo preprostemu načelu iz Živalske farme:"Vse živali so enake, nekatere živali pa so si bolj enake kot druge."  Demokracija? Ha! 
 Morali bi oditi na ulice. Vsi. Mladi in stari, učitelji in učenci, možje in žene. Vsi. Takrat bi mogoče kaj dosegli. Ali pa nič. In ravno to je problem. Vedno, ko hočemo kaj narediti si na koncu rečemo, da ne bo nič. Ahh, ljudje ... Na jok mi gre.  

Spoznanja v in o večnem mestu

Rim. Vedno sem si želela tja. Že zaradi njegove zgodovine, ki ga predstavlja, kot mogočno in pomembno mesto, kar seveda tudi je, kar se tiče starih zgradb. Kakšna mogočnost. Tako je ogromna, da ti še danes vzame sapo, ko vstopiš v panteon ali pa v Hadrijanovo palačo, čeprav ni veliko ostalo od nje. Nekaj te prevzame tako, da še vedno čutiš nekdanjo moč. Pa Michelangelo in njegove umetnine ter slike Caravaggia, baročnega slikarja, ki ustvari tak neverjeten učinek svetlobe, slika te šokira, pritegne in je nasploh neverjetna. 

 Ampak ostalo mesto je en sam "đunbus". Stavbe so stlačene ena zraven druge, avtomobili hupajo eden čez drugega (Italijani, žal, ne znajo voziti, res.), na cestah srečuješ pohabljene ljudi, ki imajo sumljivo enake hibe, kar me je popolnoma pretreslo. Tudi ljudje niso najprijaznejši ljudje na svetu. Natakarji so povsem zmedeni in ti namesto dveh pic prinesejo štiri, to zmedo pa potem še mastno plačaš, ampak v redu. Se sprijazniš. Velika mesta so ponavadi takšna. Polna hitenja, živčnosti in hladnosti. Čisto drugače je bilo v Tivoliju. Vsaj kar se tiče natakarjev. Znali so celo tekočo angleščino, niso težili, če kdo za mizo slučajno ni česa naročil, kar se je v Rimu zgodilo in bili so prijazni. To je popravilo moj vtis, vendar me vseeno vsakič znova preseneča ta hladna stran ljudi, to, da je vse samo v denarju. V celem Rimu nisem čutila nobene človeške topline (razen vročih sob v hotelu, kjer so kurili, kot da bi bilo zunaj minus in ne plus dvajset stopinj), nekaj je manjkalo. Seveda pa so nas navdušeno sprejeli lokalni škorci. Takoj prvi večer, ko smo že vsi utrujeni hodili po mestu in smo se odpravljali proti metroju, nas je začela preletavati jata škorcev. Dobesedno so bili povsod. Bilo je kot, da se je pooblačilo, le da ni padal dež ... ampak ptičji iztrebki. No, nastala je cela zmešnjava. Nismo vedeli ali naj se smejemo ali jokamo, začeli smo odpirati dežnike in beg pred njimi je trajal kakih petnajst minut. Vsekakor je bilo zabavno.

 Rim me torej navdaja z mešanimi občutki. Vsekakor je bila ta ekskurzija spet priložnost za druženje in krepitev prijateljskih vezi pa tudi ugotovitev, da mi pač nekateri ljudje, ki so mi (bili) blizu, že močno presedajo. Ampak to je že druga zgodba, ki ni vredna uzreti dnevne svetlobe. Vsaj za zdaj ne, ker mi povzroča samo frustracije in slabo voljo. Zakaj bi o tem potem sploh razmišljala? Brez skrbi, vseeno bom.

Nepogrešljivi viharji

 Vsak dan se mi zdi, da vedno bolj sprejemam svet okoli sebe. Dotaknejo se me vedno manjše stvari in kar naenkrat se mi zdi vse tako zelo pomembno. Doma nimam nikogar, ki bi dejansko razumel moj pogled na svet, kar je razumljivo, ker sem daleč največji umetnik pri nas. Zadnje čase opazim vse. Opazim pobarvan list na tleh, kanček svetlobe, ki se prebije skozi oblak, majhen šum, sosedovega mačka, ki mi prestreže pot in me zbudi iz mojega sveta, lepoto oblačnega dneva, še posebej v tem letnem času, ko ravno takrat vse oranžne, rdeče in rumene barve pridejo do izraza. Opazim mrke poglede ljudi, nagajive otroke, osamljene ljudi. Vse to se počasi nabira v meni. Nastaja en velik kup stvari, ki se mi vrtijo pred očmi in jih poskušam razvrstiti v nek smiseln red, čeprav mi to ne uspeva najbolje.
 Mogoče se kdo sprašuje zakaj sem napisala blog že v nedeljo in ne v torek. Prvič zato, ker grem danes v Rim in drugič zato, ker enostavno ne morem več čakati torka. Vsa čustva in občutki in stvari vihrajo v meni in to je seveda treba deliti s svetom.
 Danes je torej spet en dan, ki ga bom zapravila za metanje -ja, prav metanje-oblačil, skicirk, beležk in knjig v kovček, ker pač komaj čakam, da malo zapustim to okolje, ki se bolj redko spreminja, čeprav je res, da zadnje čase odkrivam vedno nove kotičke tako v Radovljici kot v Ljubljani in mi ta odkritja popestrujejo dneve. Vendar je včasih treba oditi nekam, kjer še nisi bil in mislim, da bo Rim spet ena lepa izkušnja. Šolske ekskurzije so tako ali tako zakon, še posebej, če greš z ljudmi, ki jih ceniš in imaš rad pa še šola bo počakala še kakšen teden.
 Zadnje čase v meni res divja vse možno. Od skrbi do spoznanja, da je življenje res lepo. Zdi se mi, da bom enkrat omagala že zaradi tega, ker vase sprejmem preveč lepih stvari, takih, ki jih večina sploh ne opazi.
Ja, življenje je res lepo in počutim se približno tako. :) Pa lep dan!