Vsak dan se mi zdi, da vedno bolj sprejemam svet okoli sebe. Dotaknejo se me vedno manjše stvari in kar naenkrat se mi zdi vse tako zelo pomembno. Doma nimam nikogar, ki bi dejansko razumel moj pogled na svet, kar je razumljivo, ker sem daleč največji umetnik pri nas. Zadnje čase opazim vse. Opazim pobarvan list na tleh, kanček svetlobe, ki se prebije skozi oblak, majhen šum, sosedovega mačka, ki mi prestreže pot in me zbudi iz mojega sveta, lepoto oblačnega dneva, še posebej v tem letnem času, ko ravno takrat vse oranžne, rdeče in rumene barve pridejo do izraza. Opazim mrke poglede ljudi, nagajive otroke, osamljene ljudi. Vse to se počasi nabira v meni. Nastaja en velik kup stvari, ki se mi vrtijo pred očmi in jih poskušam razvrstiti v nek smiseln red, čeprav mi to ne uspeva najbolje.
Mogoče se kdo sprašuje zakaj sem napisala blog že v nedeljo in ne v torek. Prvič zato, ker grem danes v Rim in drugič zato, ker enostavno ne morem več čakati torka. Vsa čustva in občutki in stvari vihrajo v meni in to je seveda treba deliti s svetom.
Danes je torej spet en dan, ki ga bom zapravila za metanje -ja, prav metanje-oblačil, skicirk, beležk in knjig v kovček, ker pač komaj čakam, da malo zapustim to okolje, ki se bolj redko spreminja, čeprav je res, da zadnje čase odkrivam vedno nove kotičke tako v Radovljici kot v Ljubljani in mi ta odkritja popestrujejo dneve. Vendar je včasih treba oditi nekam, kjer še nisi bil in mislim, da bo Rim spet ena lepa izkušnja. Šolske ekskurzije so tako ali tako zakon, še posebej, če greš z ljudmi, ki jih ceniš in imaš rad pa še šola bo počakala še kakšen teden.
Zadnje čase v meni res divja vse možno. Od skrbi do spoznanja, da je življenje res lepo. Zdi se mi, da bom enkrat omagala že zaradi tega, ker vase sprejmem preveč lepih stvari, takih, ki jih večina sploh ne opazi.
Ja, življenje je res lepo in počutim se približno tako. :) Pa lep dan!
Ni komentarjev:
Objavite komentar