Res je grozno, ampak po eni strani resnično upam, da bo letos le napočil sodni dan, ker se je ta hudobija, hladnost in pomanjkanje sočutja razpaslo po celem svetu, tudi v naši prelepi državici.
Same barabe. Banda! Resnično. Tunkajo uboge ljudi, sami pa uspevajo na njihov račun. Nečloveško. Res. In upam, da jih nekje v notranjosti trga, da jih boli, ker to delajo drugim. Če ne, lahko Zemljo naselijo kar roboti. Res nimamo več niti kančka sramu? Mene boli, ko to gledam. Slabo mi je. Res. Lahko bi se drla ali pa jokala. Najraje oboje naenkrat. Lahko bi se uprli proti temu. Res bi se lahko. Kje je zdaj ta zagnanost Slovencev, ki je bila prisotna še nedolgo nazaj? Ni je. Prižgemo televizijo, gledamo, se zgražamo in gremo spat s svojimi skrbmi. Ampak ne morejo vsi oditi spat. Njihova skrb je ogromna. Naslednji dan lahko ostanejo brez strehe nad glavo. In zakaj? Zaradi tega, ker so bili ogoljufani, ker jih zatirajo bogataške gnide. Joj, kako sem jezna, šokirana. Vse se odvija tako zelo narobe, tako zelo narobe, da boli. Sledimo preprostemu načelu iz Živalske farme:"Vse živali so enake, nekatere živali pa so si bolj enake kot druge." Demokracija? Ha!
Morali bi oditi na ulice. Vsi. Mladi in stari, učitelji in učenci, možje in žene. Vsi. Takrat bi mogoče kaj dosegli. Ali pa nič. In ravno to je problem. Vedno, ko hočemo kaj narediti si na koncu rečemo, da ne bo nič. Ahh, ljudje ... Na jok mi gre.
Ni komentarjev:
Objavite komentar