Utrujenost

Res sem utrujena. Ne samo od dolgega tedna. Utrujena sem. Moje telo je ena velika nevihta. Premetava me. Meče me. Vsepovsod. Utrujena sem. Utrujena sem od tega, ker živim, ker vidim bolečino drugih. Utrujena sem preprosto zato, ker počasi izgubljam moč. Utrujena sem od čakanja na spremembe, od čakanja na ljudi, na pogled, nasmeh, pogovor s človekom, ki ga obožujem. Utrujena sem. Ko bi se le lahko čas ustavil, samo, da se naspim, da se spočijem. Utrujena sem tudi zaradi nenehnih vzponov in padcev, zaradi trpkega smeha, zaradi tihega joka, zaradi vsega tega sveta. Utrujena sem od iskanja, od iskanja nekoga, nečesa, kar iščem. Ne vem kaj je to. Kdo je to. Vem samo, da sem utrujena. Močno. Iz dneva v dan so težje te veke življenja. Kmalu ne bom zmogla več, ampak vem, da bo nekako šlo. Ko le ne bi bilo te utrujenosti. Samo spanje hočem. Spanje. Popolno samoto nekje v sanjah. Oh, res, utrujena sem.