Moje prve pesmi :)

Najbrž kdo še ne ve, ampak poezija oz. pisanje pesmi mi pomenita veliko. Začela sem kakšna štiri leta nazaj (prej se mi je to zdelo totalno oddaljeno od mene), v osnovni šoli, ko se je začela ta prečudovita kriza identitete :). 

 Zabavno je brskati po starih listih in zvezkih, popisanih z raznimi poskusi rimanja in se malo nasmejati, hkrati pa se zavedati, da si se, čeprav se ne zdi, naučil že kar nekaj o življenju. Predvsem razmišljaš o  povsem drugih stvareh, ki so se ti v devetem razredu osnovne šole zdele dolgočasne in nepomembne. Zdaj je ravno obratno in mislim, da je prav tako.

 Kot rečeno, sem brskala po teh starih pesmih, ki so bile takrat bolj v raperskem slogu, kar vse skupaj še bolj osmeši. Vsaj meni osebno. Navsezadnje se mora človek naučiti smejati tudi samemu sebi. No, pa si poglejte nekaj teh mojstrovin petnajstletne Urše :).

Potek (nesrečne) ljubezni

Ko pride "pravi" vse se na glavo obrne,
zaljubljen si do ušes
in tvoje noge ratajo okorne.
Učash si tko zmeden da sploh ni res!
in hmal pride ljubezen
bolezni bolezen
ki hmal nastane čustvena vojna
in te čist vase posrka.
in v tistem vrtincu vidš vse
poljub,objem,"ljubim te!" in marskej še.
In takt k veter najbl udar,
k te zalije 100 metrski val
ti nekdo zarije nož v srce
in to tisti k mislš da pravi je.
In pol ne čutš druzga k žalosti in jeze
in jokaš in vse je brez veze.
Dokler ne ugotoviš da treba je it naprej
tipa pustit za sabo in pokazat da si močnej.
In pol poslušaš musko in vse dobiva smisel
in tvoj obraz ni več žalosten in kisel.
In na konc srcu svoboda spet zavlada in veselje
glavi pa optimistično mišljenje...

Moje življenje na kratko

K se člouk rodi 
ne ve kva pomen če boli. 
Misl sam na mlek pa spanje 
pa na žejo pa tako sranje. 
Tko čez ene pet let 
ko so princi in princese tvoj svet 
že veš kaj je bolečina 
ko padeš na kolen in ti gre skos telo boleča ostrina. 
Še mal zraseš , greš v šolo. 
greš s prjatli al pa u solo. 
In si najdeš kolege 
s katerimi se zabavaš, nekatere imaš za sosede. 
in gre razredna mim 
in ne veš kaj te čaka 
da na predmetni ne veš al boš hodila z nim 
al boš izpadla k ena trapa. 
In pride osm klas 
in Avril na sceno 
in musko ne zamenaš za drogo nobeno. 
Pol dožviš pru ajs 
k spoznaš enga Egipčana 
k mu zaupaš pa te na konc prevara. 
In ne veš kaj bi storu 
najraj bi se kr umoru. 
in maš čist usega dost 
dokler ti Taylor ne podari rešiln most. 
In se zaveš dda eden ma izkušne iste 
in se zaveš da nisi edin padu sred modne piste. 
In živlene teče dalje 
in tuki je pru letnik 
in te ma en defektn razrednik. 
In upaš da se ti uresničjo sanje 
da en tip bo pršu naokrog 
in zarad nega ne boš čutila nog. 
Za naprej ne morm opisat živlena 
sam upam da nau tok tega trplena.....

Ljudje

Ldje smo vsi enaki 
zmeri hočmo da drugi ispadejo bedaki. 
Briga nas notranjost 
zanima nas sam zunanjost. 
Zmeri hočmo bit ta prvi 
ker nimamo tok razuma v krvi 
da bi priznal svoje napake 
joj, delal bi velik lažje korake. 
Tok odvečnga bremena nosmo s sabo 
zakva ne rečemo:"dej ti bom pomagol, grem s tabo..." 

Zmeri sam jaz in jaz in jaz 
kokr da bi nas blo sram jokat 
kokr da ne mormo pokazat moker obraz 
od solz od jeze dejmo enkrat odkrito stokat. 
Zavpij mu v faco:"rada te mam! 
dejmo dokazat, da nben nkol ni sam. 
So to sam besede na papirju? 
So to sam besede k jih bo en zradiru? 

Ne, k te besede so u našmu srcu 
vsak jih ma čeprou se bi jih kšn najraj ignoriru. 
čeprou smo se tega zavedal že v vrtcu 
blo je vse u izi, vse odkrito 
zdej pa izpadeš zabito 
če si odkrit in pošten 
živlene je še dolg pa si zarad hinavšne že čist prepoten...

Ja, kar zabavno. Res je vse skupaj zabavno :).