Četrti letnik zna biti kar naporen. Ujet si v nek razpet svet med "ah, ne da se mi več" in "okej, še tole zdrž'!". Nekako se ti ne da več. Res ne. Pa ne samo zaradi gore dela in nerazumljive matematike, ampak tudi zaradi obrazov, ki jih ne moreš več gledati in čakanja na tisti blaženi petek, ki naznanja prihod vikenda. Trenutno sama sebe preganjam skozi dan in vse razen risanja mi postaja zelo, zelo odveč. Predvsem sem utrujena. Fizično in psihično. Ura vožnje, zjutraj, na vlaku mine prehitro, saj zaspiš ravno nekje v Litostroju in kmalu spoznaš, da boš moral čez slabi dve minuti stopiti v hladno jutro. Nekako se oklepaš veselih trenutkov s prijatelji in tistih šest ur risanja na teden, ki minejo hitreje kot ena ura matematike. Mogoče so se stvari začele prehitro odvijati (saj je že december tu, zaboga!). Včasih pogrešam tisto neskončno vlečenje časa, ko sem bila še mlajša in manjša. Miklavž se mi je ob novem letu zdel strašansko daleč in tudi rojstni dan je bil precej oddaljena stvar, čeprav ga imam sedem mesecev pred prihodom dobrega moža. Ure so se mi vlekle, kot danes cel dan in minute so bile neskončno dolge (no, šola je sveta izjema :)). Bilo je, kot da bi bil čas pri miru. Danes pa cel dan samo hitim. Zjutraj si naravnam budilko do minute natančno, da le ne bi izgubila sekunde spanca in hkrati opravila vse jutranje dolžnosti. Potem se ponavadi zasedim na kavču in skoraj da tečem na vlak. Potem eno uro mirujem in se kuham zaradi lovljenja tega stroja in previsoke vročine v vagonu, nato pa se hitro podam proti šoli. Samo hitenje. Zato grem včasih na kakšen vlak prej (če privolim, da bom s tem izgubila pol ure spanca), samo zato, da grem počasi proti šoli, se mogoče ustavim na zajtrku in preprosto opazujem vse okoli sebe.
Ja, res gre hitro. Neverjetno hitro. Včasih so se mi zdele poletne počitnice tako dolgo obdobje, letos so minile kar tako, kot da jih ne bi bilo. Ampak si vsakič rečem, da je to življenje zabavno, z rahlim priokusom sarkazma. Pa še za konec
Ni komentarjev:
Objavite komentar