Še obstajajo dobri in prijazni ljudje. Zadnje čase mesta preplavljajo protesti in politiki, vsaj nekateri, se za to ne zmenijo ravno veliko, ampak kljub temu se mi zdi, da narodu ne morejo vzeti tega čuta za sočloveka, čeprav mogoče kradejo in služijo na račun malih ljudi.
Včeraj mi je ta misel šinila v glavo, ko sem sedela na mednarodnem vlaku. Vkrcala sem se že na postajo Lesce-Bled, mesečno karto pa imam samo od Radovljice do Ljubljane, kar je eno postajo za Lescami. Kakorkoli, malo me je skrbelo, da bom morala plačati polno ceno za mednarodni vlak, ki ni ravno nizka pa sem si rekla, da bom poskusila in vprašala sprevodnika, koliko moram doplačati, ker imam karto samo od Radovljice. Gospod je bil nadvse prijazen. Na koncu sem plačala samo dodatek za potovanje z mednarodnim vlakom, ki znaša 1,20 €. Bila sem mu zelo hvaležna in takrat sem začela razmišljati o tem, kako lahko s čisto majhnimi, morda na videz nepomembnimi dejanji, osrečimo sočloveka.
Razlog zakaj sem šla v soboto popoldne na vlak do Ljubljane pa je morda še bolj zanimivejši in res se mi zdi fino, da ga omenim. Odpravila sem se namreč na otvoritev razstave moje predrage prijateljice :), ki razstavljala v prečudovitem lokalu Izložba. Otvoritev je bila seveda prežeta z jazzovsko glasbo, hrano in vinom in vse to je prineslo lep večer. Mogoče tudi to, da je njo vse skupaj zelo osrečilo in to je najpomembnejše.
Vsekakor sem bila zvečer spet izmučena, ampak zelo zadovoljna z dnevom. Mislim, da upanje za dobroto in boljši jutri še obstaja. Sploh takrat, ko bo vedno manj ljudi, ki bodo rekli, da se ne splača vztrajati. Jaz bom, čeprav vem, da bo težko, ampak na koncu ti trud poplačajo trenutki, podobni opisanim. Življenje je težko, ampak vredno ga je živeti. Vsak dan.
Še pesem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar