Konec sveta ... ja itak!

Jutri naj bi bil konec sveta. Prepričana sem, da ste slišali že milijon teorij, ki potrjujejo, da je to res ali obratno. Mislim, da bi bil konec sveta zame preveč prikladen, da bi se res zgodil. Če bi jutri razneslo Zemljo, bi bilo to življenje čisto preveč enostavno in rešilo bi me marsikaterih muk, kar še bolj potrjuje to, da jutri že ne bo svet preplavilo milijarde zbeganih duš, ki bi lebdele v zraku.
 Če pa bi bil res jutri konec sveta in če bi se res vse končalo, bi se verjetno vprašala, kako sem zadovoljna s tem, kar sem danes. Gotovo je ogromno stvari, ki bi se jih še dalo popraviti na meni, ampak če sedaj dobro premislim lahko rečem, da mi trenutno ne manjka prav nič. Če bi bil to zadnji teden mojega življenja, bi lahko rekla, da sem z njim zadovoljna. Pa ne samo s tem tednom, kar s celim dosedanjim življenjem. No, vsaj z večino življenja. Na pot mi je prišlo toliko zanimivih in dobrih ljudi (še posebej v zadnjih letih), ki so mi hote ali nehote pomagali. In če bi bilo to leto res moje zadnje leto, bi lahko rekla, da je bilo najboljše do sedaj. Toliko dogodkov! Toliko spoznanj, novih prijateljstev, novih ljudi, novih stikov. Vsako leto jih je več. Če pa bi bil to moj zadnji dan, bi lahko rekla, da je bil prepleten z grenkimi in sladkimi trenutki. Vse je potekalo normalno. Bil je precej miren dan (kot zatišje pred nevihto :)). Počasi sem se že vživela v božično-novoletni čas in počitnice. Nakupila sem nekaj barv in dva platna, ki sem ju tovorila do postaje. Vedno me zabava, kako te ljudje začudeno gledajo, ko s seboj nosiš velike bele kvadrate, ki jih zaradi vetra zanaša v vse možne smeri in jih moraš trdno držati, da jih ne izgubiš. Potem sem se usedla na klop in kar naenkrat me je zadelo spoznanje, da enostavno rada živim. Gotovo se to sliši zelo bedasto, ker meni namreč se (kako smo ljudje banalizirali takšna spoznanja), ampak zazdelo se mi je, da obožujem prav vse trenutke, tudi tiste, ki me porinejo na tla, ker vem, da bo vedno nekdo, ki mi bo pomagal. Zato bi bil danes lahko res moj zadnji dan. Iz tega sveta bi izginila kot človek, ki je v pričakovanju počitnic, ki je zapravil nekaj evrov za slikanje in se ob tem počutil neznansko dobro in ki je spoznal, da je res vredno živeti pa čeprav je tvoj moto: Saj bo bolje. Zdaj naj pa prileti komet, če hoče! Jaz sem pripravljena. :) Naj se spremeni svet!