Dobile sva se ob dveh in šle v nabavo za čokoladice, ki sva jih okrasile s trakci in vrgle v vrečo. Tako. Čas za akcijo. Odpravile sva se na Prešernov trg in obdarile nekaj prodajalcev časopisa Kralji ulice. Vem, da jih poznate. To so prav tisti, ki ti ponujajo ta časopis, včasih so malce nadležni in nimaš pojma kako bi jih zavrnil. Obdarile sva še nekaj prosilcev denarja in nekega igralca inštrumenta. Potem sva se namenili proti glavni železniški postaji, kjer sva vse ostale čokolade podarile nekemu brezdomcu, ki jih je odnesel v društvo Kralji ulice. Super!
Tukaj pa pridemo do tistega dela zgodbe, ki mi je še posebej drag. Vsakič, ko grem v Križanke, nekje pri RTV-ju vidim spečo starko, ki leži zavita v odejo na tleh. Vedno na istem mestu, vedno je tam. Mogoče je ona razlog, da mi je ta ideja švignila v glavo. Z Nežo sva prišli do nje in dala sem ji čokolado. Bila je budna in malce zbegano se je zahvalila. Bilo je krasno in ko je za nama nek gospodič zavpil: "Kapo dol!", sem vedela, da sva naredili prav in nasmeh mi je kar naprej silil na obraz.
Mogoče bi bilo res bolje, da bi jim podarili nekaj denarja, ampak bistvo sploh ni v tem ali oni potrebujejo to čokolado ali ne. Bistvo je veliko globje, saj sva jim pokazali, da je mogoče še kdo pripravljen podati nekaj prazničnega duha tudi njim. Oh, res se počutim krasno! :) (spodaj je še nekaj utrinkov iz današnjega dne - prvi dve fotografiji sta bili posneti v Radovljici, zadnja pa v Ljubljani).
Ni komentarjev:
Objavite komentar