A veš tist "filing" ...

Včasih me preplavi velika žalost. Sploh ne vem zakaj. Ponavadi je pomešana z jezo in ta mešanica mi da neko čudno moč, s katero bi lahko premikala gore. Vse lepo in prav, ampak najbolj me razhudi tisti občutek, ki pride za to mešanico. Obda me namreč neverjetno beden občutek naveličanosti, brezupa in razočaranja nad vsem. Takrat bi se najraje zaprla v nek majcen prostor in tam prebila dan. Najbolj zabavno pri tem pa je, da se zavedam tega občutka in da si govorim sama pri sebi: "Urša, resno? Spet?" :) in seveda vem, da bo bolje, ampak to "zasafrano" stanje je res neverjetno bedno in prav vesela sem, ko mi nekaj ali nekdo prekriža pot in me nasmehne. To so čisto preproste stvari, kot je kepanje sošolk, ki vedo, da pač ne morem zatreti otroka v sebi ali pa njihovo sladko maščevanje, ki se konča tako, da imam kar naenkrat za vratom polno snega. Moje stanje pa je poboljšal tudi prelep razgled na Triglav, ko sem odhajala domov, kjer se je kar naenkrat pojavila lučka. Kar tako, sredi Triglava. To sem seveda, pesniško, vzela kot prispodobo za upanje, najverjetneje pa je bil razlog za luč čisto banalen. Vseeno ni bil eden najboljših dni, ampak jutri bo bolje, kot bi rekel Adi :).