Sneg je vedno narisal nasmeh na moj obraz. Pojavi se otroška nagajivost in navdušenost ob pogledu na bele snežinke. Danes sem iz šole lahko opazovala velikanske kosme, ki so padali na cesto. Hotela sem čimprej domov, čeprav sem bila na koncu do pol štirih, ampak nič za to. Vsekakor je bilo zabavno, ko sva se s prijateljico podali v snežni metež brez dežnikov in zraven umirali od smeha in moram povedati, da so naju ljudje, kar malo začudeno gledali. Res je bilo zabavno.
Kasneje sem sedela na vlaku in na vsaki postaji pogledovala ven, če še pada sneg. Upala sem namreč, da bo padal tudi v Radovljici, čeprav ga lansko leto ni zapadli skoraj nič. Povsod je zapadel, še v Ljubljani, ki leži nižje od nje, ampak Radovljice ni zasnežilo, zato sem bila danes res vesela, da je padal sneg. Sicer ne v tako velikih kosmih kot v Ljubljani, ampak je padal. Vso to zimsko idilo je pokvarilo samo dejstvo, da moram spet sesti za knjige in se učiti nemške nepravilne glagole. Seveda pa je temu spoznanju sledil spet en nov zabaven dogodek. Moj petletni bratec me je, namreč, takoj, ko sem prišla domov, poklical k sebi in mi rekel, da mi more nekaj nujno povedati. Najprej me je resno pogledal, potem se je začel malce muzati, kot zna le on in mi povedal z resnim in ponosnim glasom, da je izgubil svoj prvi zob. Seveda sem to trditev vzela za resno zadevo, čeprav mi je šlo malce na smeh. To mi je pa mogoče dalo malo več moči, da sem odprla zvezek in prebrala tisto nemščino. Res je lepo imeti sneg in zabavne družinske člane in čar tega "ena nemščina" ne bo uničila zlepa. Nikoli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar