Zadnjič smo se pri risanju pogovarjali o slovenskem odnosu do umetnosti, ki ni ravno najbolj dober. Po duši sem bila vedno umetnik in vedno bom, ne glede na poklic. Del mene bo ostajal zvest temu svetu in vsekakor me prizadene stanje umetnika pri nas. Veliko jih gre drugam, tukaj pač ne dobijo podpore, čeprav s(m)o umetniki predstavniki naroda (poleg športnikov, ki, roko na srce, niso na nič kaj boljšem položaju). Umetnost je duša človeštva. To ustvarja narod. Tega se tudi jaz nisem zavedala, dokler nisem začela bolje spoznavati ta svet. Umetnost ti da upanje, tolažbo, vzbuja ti čustva ali pa ti vsaj prikaže malo človeške lepote.
Mogoče je življenje umetnika res trdo, ampak mislim, da sej potrebno boriti za tisto, kar si ti želiš, kar ti čutiš, da je prav. To govorim na splošno, ne samo za umetnost. Človek mora poslušati svoj glas. Noben drug nima tako prav, kot le-ta.
Da se vrnem k umetnosti. Mogoče smo res tepci, da sploh ustvarjamo, ampak to delamo tudi zase, zaradi lastnega miru. Mogoče se samo preveč obremenjujemo z mišljenjem drugih, ampak če bi enkrat čutili to, kar jaz čutim, ko slikam, ko čutim to predanost, svobodo, ihto, skrito veselje in vztrajnost, takrat čutim, da bi lahko spremenila svet z enim samim potegom čopiča. Če bi človek, ki zaradi nekega razloga nasprotuje temu, mu z veseljem odstopim en dan v moji koži. Mislim, da bi bil potem svet lepši.
Ni komentarjev:
Objavite komentar