Čudeži

Danes je bil krasen dan. Sploh ne vem zakaj, ampak je bil. Pojavili so se ti majhni čudeži, ki jih imam tako rada. Jaz namreč verjamem v čudeže in čudež sploh ni tako redek pojav. Vsak dan jih doživljam(o), samo videti jih je treba. Zame je že čudež, da sem kjer sem. Toliko odločitev, toliko poti me je pripeljalo do tega trenutka, ko sedim za računalnikom v bratovi sobi in pišem tale blog. Za čudež jemljem vsakega človeka, ki mi je kdaj pomagal, razveselil, vlil upanje, postal moj prijatelj. Za čudež jemljem vsak delček narave, ki me prevzame in napolni z lepoto. Čudež je vse. Okoli nas je vse polno čudežev. Res je tako. Nekateri so večji in drugi manjši, ampak vsak šteje in je vreden naše pozornosti. Naj vam opišem nek čudež, dogodek, ki se mi je zgodil pred dvema letoma. Bil je ravno november, jesenski čas. Moj ata je že nekaj časa bolehal za rakom in vsak dan je bil šibkejši. Bilo mi je hudo. Zares. Nekega večera sem molila zanj. Prosila sem Boga naj ga ozdravi ali pa mu vsaj nakloni hitro smrt, zato da bo konec muk. Tako je prišel naslednji dan. Ko sem se vrnila iz Ljubljane, me je doma pričakala sestrica. Rekla je, še danes vem kaj:"Ati in mami sta šla, ker je ata umrl." Bog, kako sem se počutila krivo. Odšla sem v sobo in se zjokala. Vsaj prvi trenutek je bilo tako. Kasneje sem izvedela, da je imel srčni napad in da je takoj preminil. Počutila sem se smešno. Nisem vedela ali naj bom za to hvaležna ali ne.  Zdaj sem. Še kar ne morem verjeti, ampak bila sem polna nekega veselja, upanja.
 Danes se ni zgodilo nič kaj takšnega pa se mi vseeno zdi, da je bil dan čudežen, še bolj kot vsi ostali. Mogoče zato, ker sem srečala nekoga, ki me ceni in podpira ali pa ker sem ugotovila kdo so moji pravi prijatelji. Mogoče tudi zaradi glasnega smeha s prijateljicami na hodniku, ko se je pouk že začel in nas je utišala neka profesorica (ni zaleglo, kajpak! :)) ali pa zaradi dejstva, da sem dobila štipendijo (hvala Bogu!). Ne vem in niti nočem vedeti. Bil je krasen dan in to je vse kar moram vedeti.