Mir in tišina

 Včasih v šoli, doma, kjer koli, ne morem več prenašati nobenih glasov, nobenega človeka. Takrat se enostavno osamim, odplavam v svoj svet, ampak redko se res umirim, vdihnem nov zrak in grem naprej. Te trenutki miru in tišine so tako redki, da jih močno cenim in me ganejo.
 V nedeljo je zvečer padal sneg. Zelo močno. Nihče si ni mogel misliti, da bo dejansko padal, ker lansko leto v Radovljici ni bilo skoraj nič snega. Ampak v nedeljo je res padal v velikih kosmih. Spomnim se, da sem gledala film, ko me je ati opozoril, da zunaj močno sneži. Odprla sem balkonska vrata in stopila ven, na mraz. Kar naenkrat je vse potihnilo. Prevzel me je tak mir, da danes obžalujem, da nisem ostala dalj časa tam, na balkonu. Vse je bilo popolnoma mirno. Videl si samo velikanske snežinke, ki so padale na tla in takrat me je prevzela čarobnost, dobila sem občutek, da je svet res lep. 
 Podoben občutek miru se mi pojavi, ko osvojim vrh vzpetine. Poleti sem se odločila, da se s kolesom odpravim proti sosednji vasi Begunje, do katere porabiš slabih 10 minut kolesarjenja. Ko sem prispela na cilj, sem se povzpela še na hrib Svetega Petra, ki je priljubljena izletna točka za veliko ljudi, saj se na vrh pride hitro, pot pa te, če hodiš hitro, kar izčrpa, saj je nagib poti kar strm. Tako sem se odpravila proti vrhu. Slišala sem samo utrip mojega srca in moje dihanje. Kmalu sem prišla do vrha, bila sem rahlo utrujena, zato sem se usedla na zid in gledala na dolino. Vse je bilo tako majhno, vse se mi je zazdelo majhno. Glasovi avtomobilov so bili oddaljeni, kot da jaz z njimi nimam ničesar opraviti. Glava je bila popolnoma prazna, začutila sem mir in tam bi lahko ostala še kar nekaj časa, vendar sem se na koncu vendarle odpravila domov.

Isto se mi je zgodilo danes. S prijateljicami smo se odločile, da gremo na Robleka. Pot je bila zasnežena in na nekaterih predelih je tla prekrival led. Nekajkrat smo se obotavljale ali naj sploh gremo do vrha, ker smo mislile, da je pot preveč ledena, vendar smo prišle do zastavljenega cilja in mislim, da se je splačalo. Že zaradi vsega. Zaradi občutka, da si nekaj dosegel, zaradi prijetne utrujenosti, zaradi druženja in predvsem zaradi čudovitega razgleda, ki te redko razočara. Vsaj do sedaj je bilo tako. Bilo mi je res lepo. Doma sem celo izvedela, da bo naslednjih nekaj dni bolj slabo vreme, zato mi je bilo vse skupaj še boljše. Prilagam sliko, da boste res videli, kakšna zimska pravljica se odvija nekaj metrov nad nami :).

Seveda pa ne morem mimo mojih večernih sprehodov, ki so mi prišli v navado. Mogoče je rahlo čudaško, ampak zabavno je opazovati ljudi, ki so del večernega življenja in zdi se mi super, da eno uro porabim za to, da z glasbo v ušesih opazujem svoj rojstni kraj in se s tem, na nek način, umirim in sem pripravljena na nove dogodivščine.