Včasih dobiš te darove od tujcev, ki sedijo na vlaku. Mogoče samo nasmeh starke, kateri si odstopil sedež ali pa nasmeh sprevodnika, ko mu pokažeš karto. V šoli so ti trenutki še bolj pogosti. Včasih me razveseli že to, če te pozdravi profesor, ki ti je pri srcu ali pa te nekdo pohvali. Potem so tu še prijatelji, ki velikokrat nehote izrečejo kakšno neumnost in jih to zaznamuje za cel dan, ker jih jaz na to sproti opozarjam :).
Na poti iz šole in v šolo pogosto opazujem ljudi in včasih so nekateri zelo prisrčni. Še posebej kakšne stare mame na klopcah v parku, kjer opravljata na veliko o vsem možnem, medtem ko hranita golobe. Včasih vidiš mlado družino, ki je videti zelo srečna ali pa stari zakonski par, ki se drži za roke.
Nekoč sem izstopila iz vlaka in mladi fantek je stekel k mamici ter jo močno objel. Tako zelo močno, kot da je ne bi videl že sto let. Če smo že pri malih otrocih, jaz obožujem majhne "pretepe" z mojim petletnim bratcem, ki zna biti odličen borec, vendar je mogoče moj največji slikarski oboževalec v celi družini. Potem sta tu še sestrični, ki sta veliki sončici in bratranček, ki je še dojenček, ampak ima najglasnejši smeh daleč naokoli.
Potem so tu še sms-i, ki so poslani kar tako, da vidiš, da niso vsi čisto pozabili nate. Včasih srečaš znanca, ki ga nisi videl že sto let in potem se ti razjasni obraz. Ali pa če na radiju slišiš svojo najljubšo pesem in si res v obupnem stanju.Nekoč te presenetijo celo naravni pojavi. Od mavric do drugih iger svetlobe. Nekega večera je bilo temno in oblačno kot v rogu. Dež je močno padal. Potem pa sej izza gora pokazal sončni žarek in osvetlil nebo in spodaj je slika tega pojava, slikana iz našega balkona.
Vsekakor je veliko stvari, ki nam osvetlijo dan in včasih nam ti darovi polepšajo dan, včasih pa spremenijo v dobrega. Zato je mogoče dobro, da jih res znamo opaziti in dovoliti, da nas prevzamejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar