Najtežje je reči adijo... no, vsaj trenutkom, ki jih ceniš

Tri leta nazaj sem prvič vstopila v srednjo šolo. Priznam, da mi je bilo prvo leto zelo težko, ker sem bila razpeta med nečim novim in starim svetom, kjer mi je bilo vse poznano, vendar niti enkrat nisem pogrešala osnovno šolo. Ne rečem, da to slovo ni bilo lahko, saj sem tam preživela nekaj lepih trenutkov, ne morem pa reči, da je bilo skoraj vedno rožnato, ker ni bilo. Zbadanje, norčevanje, osamljenost, neuslišane zaljubljenosti, nepravi prijatelji; to so stvari, ki mi prve padejo na pamet, ko pomislim na osnovno šolo. Kar je dokaj krivično, ker so bila obdobja veselja, bili so pravi prijatelji in so še, šli smo v London, na Nizozemsko, kjer sem spoznala krasne ljudi in ravno zaradi teh stvari, oseb mi je bilo najtežje zapustiti osnovno šolo in začeti vse na novo. Pred tremi leti sem mislila, da me bo pobralo. Mislila sem, da sem največji revež na svetu in da nisem vredna ničesar, za kar pa danes vem, da je bila ta negotovost odveč, ampak mi je dala moč, da danes mislim tako kot mislim.
 Danes lahko rečem, da bi ponovila še enkrat vsa tri leta in še en mesec četrtega letnika. Srednja šola mi je dala veliko. Skozi leta so me spremljali profesorji, eni malo boljši, drugi malo slabši in tudi taki za katere upam, da se bomo po koncu še kdaj srečali in se ne bomo preveč odtujili. Srednja šola mi je dala zelo dobre sošolce in prijatelje, za katere sem neizmerno hvaležna. Hvala Moniki, Evi, Iti, Mojci, Ani in Nataši in vsem ostalim, ker mi vlivajo moč.
 Zanimivo je, da takšne stvari spoznaš šele, ko gre vse proti koncu, ko se začne obdobje odločitev, učenja in ostalega dela, ko nas kar naenkrat vse zasuje in ko se izkopljemo iz tega ozremo konec leta in začutimo neko otožnost, ki pravi: "To je to. Konec." Tako bo tudi zame to leto, ki ga bom uživala kar se da, čeprav je šolskega dela veliko, oblito z grenkim priokusom, ki se bo na koncu razblinil s solzami. In potem bomo spet začeli znova. Nekaj novega, neodkritega, kar bo prineslo nove ljudi in nove izkušnje.
 Tako slovesa ostajajo težka. Težja so od vsakega udarca. V nas se naselijo in nas grabijo za srce obenem pa nas opominjajo, da je ta bolečina, ki jo čutimo dokaz, da nam ni vseeno za drugim človekom, da nam ni vseeno za nekoga, ki ga imamo radi.