Vsak konec prinaša nov začetek in vsak začetek prinaša nova razpotja. Vsaka nova stran, ki jo obrnemo prinaša nova odločanja, ki so nemalokrat preklemano težka. To lahko pove vsak. Tudi jaz.
Že skoraj celo leto sem bila prepričana, da vem kaj želim študirat naprej. Trdno sem bila prepričana, da bom končala s šolanjem v umetniški smeri in se bom raje vpisala na Filozofsko fakulteto. Vendar sem se pred kratkim, ko smo bili v Prekmurju, kjer smo slikali in kiparili, zavedala dejstva, da bo čez nekaj mesecev moje slikanje počasi zamrlo. Zavedala sem se, da ne bom nikoli več prišla v šolo, kjer bi me pričakal velik kos papirja in nekaj oglja in bi z njim vizirala, mazala, risala v upanju, da bom mogoče zadela motiv, ki ga rišem. Prav tako mogoče ne bom nikoli več s seboj tovorila platno in barve ter z njimi ustvarjala pokrajino in vanjo trosila delčke moje duše. To me je kar naenkrat zadelo tako zelo močno, da me je popolnoma streznilo in majhen glas mi je rekel, da še ni vse izgubljeno, da še vedno lahko nadaljujem študij na ALU smer slikarstvo. Seveda se zavedam, da najbrž nimam velikih možnosti, ampak mislim, da bom vseeno poskusila. Nekaj me neizmerno vleče k temu, da bi to še nadaljevala.
Nikar ne mislite, da sem do te samozavesti prišla sama. Zato, da danes lahko rečem, da dejansko uživam in nekako spoštujem svoja dela, sem potrebovala 3 leta vztrajanja, upanja, prepričevanja, mišljenja, da sem najbolj netalentiran človek na naši šoli, obupa, joka, smeha in predvsem zavedanja, da so ob meni neverjetni ljudje. Vsako leto najdem nekoga novega. To so vsi tisti, ki so mi mogoče nezavedno pa tudi vlivali upanje, da zmorem. Poleg prijateljev in družine, katerim sem neizmerno hvaležna, da so mi dali toliko stvari, za katere se mogoče ne bom nikoli mogla dovolj zahvalit, mislim, da brez moje profesorice za risanje in slikanje ne bi šlo. Nikoli. Neizmerno jo spoštujem in sem ji hvaležna, da je vedno vztrajala ob meni in me podpirala ter sprejela moj stil risanja in slikanja, ker vem, da bi marsikdo obupal nad mano. Takšnega enkratnega človeka res ne srečaš povsod.
Mislim, da je pred mano težko leto in vem, da še za marsikoga. Toliko nas prehaja na novo stran in veliko nas je, ki se bomo morali odločiti o tem, kaj bomo počeli v tem življenju. Da odkrijemo za kaj smo bili poslani na naš planet in tako polepšamo svet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar