Neizmerno bogastvo

Neizmerno bogastvo je stvar, ki jo vsak človek potrebuje. Najprej naj pojasnim, da z bogastvom mislim nekaj neskončno dragocenejšega od denarja, biserov in diamantov. Z bogastvom mislim predvsem prijatelje, družino, iskrenost, prijaznost, odpuščanje, veselje, mir in podobne stvari. 
 Zdaj pa razlaga. Kot materialno bogastvo, za katerega žal ne moremo reči, da je popolnima nepotreben v naših življenjih, je tudi takšnole bogastvo težko dobiti. Nekateri ga zbirajo celo življenje, nekateri kmalu obupajo in za vedno obtičijo na nekem mestu ter se počasi pogrezajo v samoto. Nekateri se ga niti ne trudijo zbirati in se raje skrivajo v sencah nasilja, jeze, strahu in brezupa. Za zbiranje takega bogastva ne potrebuješ visoke izobrazbe, službe, statusa, denarja. Ničesar takšnega. Potrebno je samo odpreti srce, biti potrpežljiv, strpen, ker se ti dragulji skrivajo povsod in v raznih oblikah. Včasih se mogoče niti ne zavedamo, da smo katerega prejeli. Skrivajo se v objemih, prijaznih pogledih, nasmehih, stiskih rok, pismih, besedah, pesmih, darilih, podarjenih kar tako, prijateljskih zbadanjih, uslugah, pogovorih, solzah in še marsikje drugje. Verjetno s temi dragulji ne boš mogel kupiti hiše, vendar ti nobeno delo ne bo težko, če boš imel te dragocenosti v svojem srcu. Veliko lažje ti bo, ko se boš znašel v situaciji, ki ni ravno prijetna. Če imaš prijatelje, ti bodo stali ob strani, ko boš na tleh. Družina bo tudi vedno tam, tudi če vedo, da nisi ravnal najbolje. Iskrenost je pomembna, ker v takih situacijah veš, na koga se res lahko zaneseš. Prijaznost in dobra volja te bosta postavila na noge.
 Vendar obstajajo stvari v tem bogastvu, ki ponavadi pridejo v paketu z manj privlačnimi stvarmi. Si že kdaj videl veselega človeka, ki ni nikoli jokal? Morda res ne pred teboj, vendar je bil globoko v sebi neznansko žalosten. Veselje, tisto pravo veselje, ki je brezskrbno in brez grenkih priokusov je dokaj redko, pa še takrat traja nekaj trenutkov. Vedno te nekje v glavi ščipa nek problemček, ki te nenehno opozarja, da nimaš pravice, da si vesel. Zato so ti trenutki čistega veselja še posebej zlati. Potem je tu še mir. Predvsem imam v mislih mir v srcu, mir v nas. Ta pa je še bolj redek kot pravo veselje. Mnogi ljudje so že govorili, da je človek resnično miren in srečen šele na smrtni postelji, kar mogoče sploh ni tako napačna domneva.
 Najtežji kos zlata, ki pa ga premore tole naše bogastvo pa je po mojem mnenju odpuščanje. To je mogoče nekaj najtežjega na svetu. Bi lahko odpustili človeku, ki vam je povozil otroka? Ali nekomu, ki vas je izdal vi pa ste zanj naredili vse? Težko je. Vendar najbolj zanimiva stvar pri vsem tem je, da odpuščanje ni dar za druge  ampak predvsem za vas same. Če nekomu iskreno odpustite, bo vaše življenje tisočkrat lažje. Zamere ni težko držati, a z leti prinaša breme, ki vas lahko zlomi. Prav tako vas lahko zlomi tudi, če ne odpuščate sami sebi. To je najbrž najtežje. Odpustiti samemu sebi. Verjemite, tudi jaz delam na tem.
 Mogoče je nam,  kristjanom, lažje razumeti zakaj je tako bogastvo pomembno, ampak mislim, da bi tako morali razmišljati vsi. Ne glede na vero, raso, položaj. Vendar se zavedam, da je to najbrž nemogoče, kar pa ne pomeni, da bi morali vreči puško v koruzo in odnehati. Še vedno lahko osvetlimo ta naš planet. 
 Omeniti pa moram še, da se trudim nabirati tale zaklad, zato da bo z leti postal večji. In če ste na isti poti kot jaz, se gotovo zavedate, da je včasih težko. Vendar ne obupajte. Ne obupajte.