Resnica

Mislim, da nisem še nikoli popolnoma razkrila sebe v prejšnjih objavah. Večinoma sem zavedno izbirala tiste najboljše trenutke veselja in pa včasih jeze. Lažje je namreč govoriti o takšnih čustvih, ki nam nekako dajejo moč. Ko smo veseli je svet lep, ko smo jezni imamo moč, da spremenimo vse okoli nas. Tako preprosto je. Kot kakšna energična pesem, ki jo slišiš na radiju in ti gredo mravljinci po celem telesu.
 Ampak večinoma ni tako lahko, kajne? Navsezadnje smo v istem zosu, tako da nima smisla prikrivati dejstva, da je večina časa v glavi ena sama zmešnjava in vsak jo doživlja drugače. Pri meni ta kaos traja kar nekaj časa, ko se pojavi in takrat se počutim tako zelo čudno, res obup(a)no. Svet je lep, res, ampak včasih tega ne moremo videti. Vedno me preseneča, da se najde nekdo, ki je pripravljen povrniti nasmeh na tvoj obraz. Kar tako. Nekdo, za katerega mogoče niti ne pričakuješ. Potem je lažje, ampak ker je svet okrogle oblike se vse vrti z njim v krogu. Vse se vrača. Težava je le v tem, da me vsak vrnjen udarec še bolj useka kot prej pa v resnici ne bi smelo biti tako.
 Sama sebi si govorim in vsi ostali, da je vse v moji glavi. Vsi ti problemi. Hecno, ampak to je največji problem, ker bi včasih najraje popolnoma odklopila tok misli. Popolnoma. Vse te misli, ki nimajo smisla, ki me ves čas dregajo z enimi in istimi vprašanji, kot so: Zakaj? Kaj pa če ...? Je to res prava stvar? Zakaj? Kdaj? ZAKAJ? ipd. Kakšna zmešnjava in vleče se že nekaj let. Najbrž je tudi ta objava zmešnjava, najbrž nihče ne bo razumel moje misli, ker besede ponavadi ne povejo tistega kar res misliš. Misli gredo skozi proces ubesedenja in takrat se pomembni podatki izgubijo. Mogoče je neumno, da sem dala to v svet, ampak me ne zanima preveč, ker bi rada spravila to iz sebe pa čeprav na tak način, ki je dokaj neoseben. Mogoče potrebujem neosebnega sogovornika. Nekdo, ki bi mi podal statistiko, številke, procente. Ampak človek ni številka. Nikakor. Preveč zapleten je za nekaj tako logičnega. Človek nima logike, ni je.  
 Kakorkoli, vse skupaj me že rahlo utruja. Mogoče bo enkrat boljše. Pa ne samo za kakšno uro, dan, ampak za kakšno leto, v katerem ne bi bilo nobenih večjih čustvenih izpadov, ki me zdaj napadajo. Moj odgovor na vprašanje:" Kako si?" je pogosto: "Bo že." Mogoče se včasih zlažem. Sama sebi. In upam, da bom tej laži kdaj verjela tako močno, da bo postala ... resnica.