Spoznanja v in o večnem mestu

Rim. Vedno sem si želela tja. Že zaradi njegove zgodovine, ki ga predstavlja, kot mogočno in pomembno mesto, kar seveda tudi je, kar se tiče starih zgradb. Kakšna mogočnost. Tako je ogromna, da ti še danes vzame sapo, ko vstopiš v panteon ali pa v Hadrijanovo palačo, čeprav ni veliko ostalo od nje. Nekaj te prevzame tako, da še vedno čutiš nekdanjo moč. Pa Michelangelo in njegove umetnine ter slike Caravaggia, baročnega slikarja, ki ustvari tak neverjeten učinek svetlobe, slika te šokira, pritegne in je nasploh neverjetna. 

 Ampak ostalo mesto je en sam "đunbus". Stavbe so stlačene ena zraven druge, avtomobili hupajo eden čez drugega (Italijani, žal, ne znajo voziti, res.), na cestah srečuješ pohabljene ljudi, ki imajo sumljivo enake hibe, kar me je popolnoma pretreslo. Tudi ljudje niso najprijaznejši ljudje na svetu. Natakarji so povsem zmedeni in ti namesto dveh pic prinesejo štiri, to zmedo pa potem še mastno plačaš, ampak v redu. Se sprijazniš. Velika mesta so ponavadi takšna. Polna hitenja, živčnosti in hladnosti. Čisto drugače je bilo v Tivoliju. Vsaj kar se tiče natakarjev. Znali so celo tekočo angleščino, niso težili, če kdo za mizo slučajno ni česa naročil, kar se je v Rimu zgodilo in bili so prijazni. To je popravilo moj vtis, vendar me vseeno vsakič znova preseneča ta hladna stran ljudi, to, da je vse samo v denarju. V celem Rimu nisem čutila nobene človeške topline (razen vročih sob v hotelu, kjer so kurili, kot da bi bilo zunaj minus in ne plus dvajset stopinj), nekaj je manjkalo. Seveda pa so nas navdušeno sprejeli lokalni škorci. Takoj prvi večer, ko smo že vsi utrujeni hodili po mestu in smo se odpravljali proti metroju, nas je začela preletavati jata škorcev. Dobesedno so bili povsod. Bilo je kot, da se je pooblačilo, le da ni padal dež ... ampak ptičji iztrebki. No, nastala je cela zmešnjava. Nismo vedeli ali naj se smejemo ali jokamo, začeli smo odpirati dežnike in beg pred njimi je trajal kakih petnajst minut. Vsekakor je bilo zabavno.

 Rim me torej navdaja z mešanimi občutki. Vsekakor je bila ta ekskurzija spet priložnost za druženje in krepitev prijateljskih vezi pa tudi ugotovitev, da mi pač nekateri ljudje, ki so mi (bili) blizu, že močno presedajo. Ampak to je že druga zgodba, ki ni vredna uzreti dnevne svetlobe. Vsaj za zdaj ne, ker mi povzroča samo frustracije in slabo voljo. Zakaj bi o tem potem sploh razmišljala? Brez skrbi, vseeno bom.