Naša ulica je res super ulica. Celo otroštvo sem preživela tam. S sosedom sva bila neprestano skupaj in včasih je kar malo žalostno, ko pomislim, da sva sedaj samo na "oj-ih in živjo-tih". Da ne omenjam prelepega razgleda, ki ga nudi. Ulica je speljana tako, da se spusti po klancu navzdol. To je bil pravi adrenalin, ko smo se spuščali po njem z raznimi majhnimi traktorji, avtomobili, kolesi, rolkami, rolerji in vsem drugim, kar je imelo kolesa :), da ne omenjam vseh skrivališč, kolesarskih tekem "do konca ulice" in neprekinjenega brcanja žoge pozno v poletno noč, dokler se niso iz naših domov zaslišali že rahlo jezni glasovi naših staršev, naj vendar že pridemo domov.
Od tega je minilo že kakšno desetletje in stvari so se spremenile. Vsi smo že tako rekoč odrasli, na začetku študija pa tudi našo uličico so zadele spremembe. Hiše naših sosedov se rušijo in postavljajo si nove, ljudje se menjajo, izseljujejo in priseljujejo. Posekali so nekaj dreves, ki so se včasih bohotno vzpenjala v nebo in so dajale zavetišče marsikateremu mačkonu in ptičji družini (no, če so se srečali, najbrž ptiči niso bili ravno srečni :)).
O tem večinoma razmišljam, ko hodim proti domu. Kmalu se bo vse tako spremenilo, da se bomo pozabili pozdravljati in počasi bodo odnosi krhki, kot jajčna lupina. Na srečo ostane spomin, ki si ga pričaraš na vsake toliko časa. Živeti v preteklosti ni priporočljivo, ampak majhen skok nazaj, v "boljše čase" pa ni nikoli odveč :).
Pa še nekaj slik iz letošnjih sončnih dni, posnete na vrhu moje ulice :).
Ni komentarjev:
Objavite komentar