Lahko bi poletela ...

Kakšen dan! Mogoče je kdo kdaj doživel ta občutek, ko se ne moreš in ne moreš nehati smejati. Kar tako. Vse se zdi lepo. Mogoče samo za trenutek, samo majcen trenutek. Takrat si rečeš svet je lep, čeprav te lahko takoj v naslednjem trenutku lahko skoraj podre kakšen kolesar.
 Tako sem se počutila danes. Skoraj sem se na glas zasmejala sama sebi sredi Ljubljane. Mogoče sem se tako počutila zaradi odpisanega testa, ki me je bodel nekaj časa ali pa vseh ljudi, ki so mi danes namenili pozornost. Ne vem, ampak občutek je fantastičen, čeprav prehitro mine in te lahko v naslednjem trenutku popade kakšna čudna žalost ali jeza, ki je posledica utrujenosti, ampak tisti trenutek je še vseeno tako zlat. Prilagam še nekaj fotografij včerajšnjega večera, ko sem hodila proti domu.

Lep dan :). (Za konec pa še tole.)