Kakšen dan!

 Res je bil lep dan. Poln različnih čustev. Od živčnosti pred kar dvema napovedanima testoma, ki smo ju pisali danes, do veselja ob prejetju daril svetega Miklavža.
 Dan se je začel zgodaj. Že okoli pol petih. Najprej me je razveselilo Miklavževo darilo, ampak veselje ni trajalo dolgo. Čakala sta me namreč dva testa in sem komaj čakala, da ju odpišem. Na srečo sem to dočakala in končno, ta teden, sproščeno vdihnila zrak in moram priznati, da mi je res odleglo. Kar zelo. Potem so me in me še čakajo samo še prijetne reči. Najprej sem se dobila s prijateljico (malo reklame :)) , s katero sva se odločili, da si bova privoščili sladoled. Kar tako, ker je ravno december :). Pogovor je tekel o vsem mogočem in ure so minevale prehitro, ker je pač čas zelo muhaste narave in mineva hitro takrat, ko ni potrebno. Bilo je nadvse prijetno in prišla sem do nekaterih spoznanj, ki mi bodo prišla prav v življenju. Ugotovila sem, da se ne smem preveč sekirati za stvari. Življenje je res eno samo in ni ga treba zapraviti za neprestano razmišljanje o tem, kaj si drugi mislijo o stvareh. Upam, da se bom tega lahko držala čim bolj pogosto.
 Seveda pa je danes MIKLAVŽ :). Ob tem prazniku se lahko hitro prelevim v otroka, polnega pričakovanja in veselja. Kakšen čar imajo ti decembrski dnevi! Samo veselje in prazničnost. Včasih me malo odnese v čarobni svet, v svet, kjer je vse mogoče. Zato še vedno obožujem Harrya Potterja in zato obožujem novoletne luči. V meni še živi majcen otrok in upam, da ne bo izginil. Nikoli.